NEKAJ ZGODB

Gorenjc: »V Žireh je bil gostilničar Katernik. Zanj sem vozil prašiče tudi iz Hrvaške. Nekoč, bilo je ravno v času prašičje kuge, pa šverc ni bil dovoljen. „Vseeno pojdi, če ti rata, prav, če pa ne, pa Bog pomagaj!“ mi je rekel Katernik. Pa sem šel. V kombiju sem prevažal še drugo šaro, prašičke pa sem opil z rakijo, da se ne bi, če bi me ustavili miličniki, oglašali in me izdali. A glej ga, zlomka! Ustavijo me tik pred Brezovico. Žena, ki je bila z menoj, se je zavila v plašč in se naredila, da spi. Mož postave mi pregleduje papirje, kar naenkrat pa zaslišiva, kot da bi nekaj zakrulilo. Miličnik me začudeno pogleda. „Verjetno je žena! Neznosno smrči,“ se mu zlažem. Zelo sočutno me pogleda in skomigne z rameni: „Žal tudi moja ni nič boljša,“ reče in mi izroči dokumente.«

Gorenjc: »Moja žena je Dolenjka. Včasih ga rada da tudi na zob. Če je prej in potem tiho kot miška, se rahlo pijana zmeraj repenči kot pav. Nekoč smo imeli na obisku njeno žlahto. Ženske so začele gobcati, kakšno srečo imam, da sem se priženil na Dolenjsko. Beseda je nanesla tudi na ohrnost. Pa se oglasi moja preljuba, rahlo okajena žena: „Če mi rečeš, da je čaj premalo sladkan, takoj stečem po še eno dodatno žlico. Tvoja mama, denimo, tega ne bi storila niti v sanjah. Rekla bi ti le, da ga malo bolj premešaj, pa bo!“

Je pa nekaj res: nekoč sem nekaj imel z eno Gorenjko, pa je bila zelo zamerljiva. Moja žena je drugačna: če se skregava, mi da samo pet minut časa, da pridem v posteljo, da zamere poglihava. Pa sva naslednji dan oba dobre volje!«

Mojca: »Zgodilo se je, da je šolskim košarkarskim reprezentantom nek falot razrezal superge, ki so jih dobili za nagrado kot najboljša regijska ekipa.

Med dečki, ki bi v reprezentanci želeli igrati, pa niso bili izbrani, je bil tudi Jani, ki je imel čisto slučajno tudi ruski priimek. Zanj je bil ‘kriv’ praded, ki se je kot tankist zaljubil v neko Slovenko. Rodila mu je otroka, a ker je bil doma že poročen, mu je podaril le priimek, sebekot očeta pa ne.

Skratka, trenerju je šel ruski priimek – kdo ve, zakaj – na živce, zato ni imel nič proti, ko so Janija obdolžili, da je kriv za razrezane superge. Deček se je branil in zaklinjal, na pomoč mu je priskočila tudi mama rekoč, da je bil v času ‘zločina’ doma, a ni nič pomagalo. Že čez nekaj dni ji je poštar prinesel položnico za plačilo uničenih superg. Bila je večja od dveh njenih plač!

A deček se ni vdal. Sedel je na avtobus in se odpeljal na sedež Ljubljanskega dnevnika, na Kopitarjevo 2. Sam. Star dobrih 13 let. Želel je, da kakšen novinar napiše zgodbo o krivici, ki se mu je zgodila. Naletel je le na prijaznega vratarja ter mu vse povedal. Vratar je imel pri miličnikih sina ali nečaka, ne spomnim se več. Poklical ga je in mu predstavil dečkovo težavo. Začeli so zvoniti telefoni in še prej, preden se je Jani z avtobusom vrnil domov, so se stvari na šoli uredile. Čez čas so našli tudi pravega krivca.«

Jože: »Leta 1973 sem imel dva sodelavca: Jožeta in Braneta. Stanovali smo v samskem domu. Tako se je imenoval zaradi lepšega, saj so v njem živele tudi družine. Nekega večera smo večerjali pri Slamiču, v centru mesta. Jože se pohvali, da ima novo dekle, da lahko pride k njej, kadar hoče, tudi sredi noči. Ker je živela blizu, sem predlagal, da njegovo hvalo preizkusimo. Stavila sva za zaboj piva. Trdil je, da ga bo spustila v stanovanje, jaz pa da ne. Potrkal je na okno. Po krajšem pogovoru mu dekle zelo glasno pove, naj zgine tja, od koder je prišel.

Ko se nama ves poklapan pridruži, ga spomnim, da je izgubil stavo. Tedaj pa se začne dreti, češ, da sem jaz kriv, ker ga ni povabila v stanovanje. Zagrabil me je za malo daljše lase in me začel vleči kot ovco. V roki sem imel zaprt dežnik. Nekajkrat sem ga mahnil po glavi ter mu rekel, da se ne bo dobro končalo, če me ne izpusti. Začela sva se mikastiti, nato sem ga nekajkrat z desnico kresnil po zobeh. Zbežal je stran, zraven pa vpil, da gre na milico. Komaj sem zadremal, že je milica na vratih. Kar stisnilo me je, ko sem videl, da kolega Braneta že peljejo po stopnicah. Gremo na postajo milice v Šiški. V čakalnici sediva kako uro, ko pride pomočnik komandirja postaje, vsaj tako se je predstavil. Stopil je pred Braneta, se razkoračil in začel kričati nanj, da je kriminalec, ki ga že dolgo iščejo. Prijatelj je bil v šoku. Branil se je, da nikomur v življenju ni nič žalega storil, da tudi mravlje ni pohodil. A izpraševalec mu je na lepem primazal klofuto, ker mu je ugovarjal. Začel sem se tresti od strahu. Bal sem se, da se spravijo še name.

Drugo jutro pridem v službo. K meni pristopita sodelavca in se pačita: „Au, au, au.“ Takoj sem vedel, da je Jože raztrobil, kaj se je zgodilo. Malo pred malico pride k meni v pisarno. Pokaže mi zdravniški izvid, kjer je pisalo, da se mu majejo trije zobje in ima podplutbe po celem telesu. Popravi zobe, jaz bom plačal. Od stroškov bova odbila mojo strgano srajco in dežnik,“ mu rečem. V roku enega meseca je imel zobe urejene. Prinese račun. Tri svoje mesečne plače sem moral za to neumnost plačati. To je bila draga šola.«

Več zgodb, ki so mi jih pripovedovali skozi 4 desetletja, najdete v zbirki: