Neeksplodirana nevarnost pod površjem: Skriti ostanki vojne v slovenski Istri

V luči nedavne eksplozije stare bombe v Rožni dolini v Ljubljani, kjer sta bili ob opravljanju gradbenih del huje poškodovani dve osebi, se je znova odprlo vprašanje varnosti in prisotnosti neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS) na območju Slovenije. Čeprav je večina tovrstnih primerov zabeleženih v notranjosti države, NUS niso popolnoma tuja niti v  slovenski Istri, tudi če tu ne gre za tako pogosto pojavnost. 

Neeksplodirana ubojna sredstva so ostanki vojaške dejavnosti, ki se v času uporabe niso aktivirali. Lahko gre za topovske granate, bombe, mine ali drugo strelivo, ki po več desetletij miruje pod površjem, dokler jih ne zmoti kmetijsko delo, gradbena dejavnost ali celo naravni procesi erozije. 

Zgodovinar Jože Pirjevec opozarja, da ima slovenska Istra svojo vojaško zgodovino, ki sega predvsem v obdobje druge svetovne vojne. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je prišlo do partizanske vstaje, a tudi do nemške okupacije, ki je trajala od oktobra 1943 do konca aprila 1945. Boji so bili najintenzivnejši ob začetku in koncu tega obdobja – predvsem ob prihodu IV. armade NOVJ, ki je izkrcala enote v Istri v napredovanju proti Trstu. 

Uprava RS za zaščito in reševanje poroča, da je število intervencij Državne enote za varstvo pred NUS na območju slovenske Istre razmeroma nizko. Leta 2025 je bila zabeležena ena sama intervencija, leto prej dve, leta 2023 pet in leta 2022 šest. »V slovenski Istri beležimo zelo majhno število intervencij, zato ne moremo govoriti o obremenjenosti območja z NUS,« pravijo na  upravi. »Redko se zgodi, da je NUS najden tudi v morju, kar je največkrat posledica reševanja problematike v povojnem času, ko so domačini zaradi zagotavljanja varnosti, predvsem otrok, najdena sredstva odvrgli v morje,« so še dodali.

Najpogosteje najdena sredstva v Sloveniji so topovski izstrelki kalibrov med 90 in 105 milimetrov, ročne bombe ter pehotno strelivo. Pogoste so tudi najdbe v rekah, jezerih ali v morju, kamor so v povojnem času domačini najdena sredstva pogosto kar odvrgli.

Leta 2024 je bilo v Sloveniji izvedenih 527 intervencij, odstranjenih je bilo 4.186 kosov NUS, s skupno težo skoraj deset ton. Od tega je bilo 1.635 kosov uničenih kar na kraju najdbe. Prav tako so bile uspešno odstranjene letalske bombe – sedem v Novi Gorici in ena na Kočevskem. Posebna uničenja na poligonu so bila organizirana štirikrat, pri čemer je bilo na vsaki tovrstni akciji uničenih več sto kosov, skupno skoraj devet ton materiala.

Postopek odstranitve NUS je natančno predpisan in visoko strokoven. Ob prijavi se najprej na kraj napoti policija, ki zavaruje območje. Nato sledi prihod specializirane pirotehnične enote, ki preuči najdbo in presodi, ali jo je varno odstraniti ali pa jo je treba uničiti na kraju samem. Če okoliščine to zahtevajo, se uničenje izvede z dodatnimi varovalnimi ukrepi, ki vključujejo zavarovanje širšega območja in zmanjšanje učinka eksplozije. V primeru, da je možen prevoz, pa se sredstvo shrani v začasno skladišče in uniči v roku 90 dni na za to določenih lokacijah.

Površine se v primeru suma na NUS pregleda z napredno tehnologijo – detektorji kovin, georadarji in magnetnimi lokatorji. V letu 2024 je bilo tako pregledanih več kot 310.000 kvadratnih metrov zemljišč.

Čeprav slovenska Istra ni območje z visoko prisotnostjo NUS, najdbe niso izključene. Zato URSZR poziva k previdnosti – v primeru kakršnegakoli suma na eksplozivno telo naj ljudje ne ukrepajo sami, temveč takoj pokličejo številko 112 ali 113. Napačen prijem ali premik tovrstnega sredstva lahko privede do katastrofalnih posledic, kot je pokazal tudi primer iz Rožne doline. Prisotnost neeksplodiranih sredstev nas opominja, da se vojne nikoli ne končajo točno takrat, ko potihnejo streli – njihovi ostanki lahko še desetletja kasneje predstavljajo nevarnost. Odgovornost vsake skupnosti je, da se zaveda te nevarnosti in ustrezno ravna, ko pride do odkritja.

Ana Zupan