NEDELJSKI NASVET: Trdijo, da sem kriv, in moram dokazati nasprotno

Grupa TNT alias naša preljuba vlada obljublja debirokratizacijo. Obenem pozablja, da je bila večina njenih članov del politične elite v času, ko smo v zgolj tridesetih letih postopke zakomplicirali do te mere, da nikomur več ni nič jasno. Dober primer je obvestilo o storjenem prometnem prekršku in predpostavka, da ga je storil lastnik avtomobila.

Kot da še niso slišali za termin družinski avtomobil oziroma ne vedo, da je za okolje in slovenske ceste blagodejno manj in ne več avtomobilov. Govorim o tistih starih kripah, ki v družini pogosto opravljajo vlogo tretjega ali celo četrtega vozila. Če imaš avtomobil, ga bodo pač vozili različni člani družine.

Hkrati je organom kristalno jasno, kako ravnati, kadar gre za službeno vozilo. Takrat vprašajo, kdo je v konkretnem primeru vozil. A ne bi morali početi isto tudi v primeru, ko je lastnik oseba iz mesa in krvi? Še enkrat se bom vrnil na družinsko problematiko oziroma primer štirih vozniško sposobnih posameznikov in dveh avtomobilov. Morda sta oba pisana na očeta. Verjetnost, da prekrška, tako se bere dopis, ni vedno storil on, je zato precej visoka. Mar ni tako?

Razumem poanto. Še kako dobro poznam sposobnost posameznikov, da se skušajo izogniti kazni. Toda tudi če obstaja nevarnost, da bi kdo odgovornost preprosto prevalil na drugega, zaradi tega ne moremo kar obrniti osnovne logike pravne države. Ne bi smelo veljati načelo »kriv, dokler ne dokažeš nedolžnosti«. Oziroma pravniško pravilno, za zakonsko domnevo odgovornosti lastnika vozila.

Nočem, da se dopis začne s »Kršitelj Marjan Kodelja«. Še manj mi je všeč opozorilo, da s plačilom kazni priznam prekršek. To preprosto ne zveni kot postopek v pravni državi, kjer naj bi bili vsi enaki pred zakonom. Potem je tukaj še sam dopis. »Plačilni nalog« je zapisan v birokratskem jeziku, ob neskončnem naštevanju zakonov, členov in predpisov, da se v njem zlahka izgubiš. Še bolj nerazumljiv je način, kako organu sporočiti, da je avtomobil vozil nekdo drug in naj zato njemu pripišejo kazenske točke.

Moral sem vprašati ChatGPT, da mi je razložil zadevo. Kako oblikuješ formalni dopis za sodno varstvo, kaj mora vsebovati in kam ga sploh pošlješ? V praksi gre za obvestilo uradniku, naj mi za vraga neha težiti in kazen pripiše nekomu drugemu, ki je avtomobil dejansko vozil. Upam, da je podpisana izjava dovolj in mi ni treba razmišljati, kje sem bil na dan in ob uri, ko je bil prekršek zaznan. Zagotovo vem samo to, kje nisem bil. Za volanom dotičnega avtomobila!

Če torej v konkretnem primeru nočem točk, moram poslati zahtevo z izjavo in kopijo plačilnega naloga v osmih dneh, najbolje s priporočeno pošto. Ne samo, da mi to povzroča stres, še plačati moram. Da danes ni mogoče vsega urediti po elektronski poti, je skregano z zdravo pametjo. Še huje je, da je morda mogoče, pa tega ne vem, ker v dopisu to nikjer ni jasno navedeno. In kar je najhuje. Potem to dobi v roke NEKDO, ki mora odločiti, ali govorim resnico in nočem le prenesti točk na nekoga drugega.

Ni na meni, da najdem rešitev. Za to je nekdo plačan. A vzemimo moj primer. Drugi avtomobil je formalno v moji lasti, vozita ga žena in sin. Prekrški se zgodijo. Sploh prekoračitve hitrosti. Ne za veliko, a dovolj za kazenske točke. Bom moral vsakič skozi isti postopek?

Če je to res način, kako naj bi delovala debirokratizirana država, potem imam zanj preprost predlog. Najprej naj debirokratizacijo razložijo sami sebi. Potem jo lahko začnejo izvajati še nad nami.

Ne vem. Prvič se mi je zgodilo. Morda res delam iz muhe slona. Toda sprašujem se, ali je takšna ureditev glede na realnost družinskih avtomobilov in sodobna dokazna sredstva še smiselna? Oziroma. Ali je res problem v meni, ker ne razumem postopka, ali je problem v postopku, ki ga je težko razumeti?

The post NEDELJSKI NASVET: Trdijo, da sem kriv, in moram dokazati nasprotno appeared first on Tehnozvezdje.