NEDELJSKI NASVET: Čas je, da nehamo verjeti Američanom na dano besedo!

Berem sporočilo Microsofta o krepitvi digitalne suverenosti in ne vem, naj se smejem ali jokam. Karkoli namreč reče ali zapiše ameriška korporacija, v dobi vsemogočnega Superhika ni vredno piškavega groša. Čas bi bil, da se tega v Evropi končno zavemo.

Vseeno mi je, kaj počnejo onstran »oceana, ki čaka na spremembo imena«. To je njihov problem, toda naj vsaj nehajo dajati obljube, za katere ne morejo jamčiti. Konkretno to pomeni, da zagotavljanje digitalne suverenosti ni mogoče, če si odvisen od ameriškega, kitajskega ali kateregakoli drugega tujega podjetja. Za Kitajsko vsaj natančno vemo, kaj pričakovati. To, kar bo rekla komunistična stranka. Za Američane pa smo bili desetletja prepričani, da delujejo po načelu zanesljivega partnerja in dobavitelja, ki mu na misel ne pade, da bi namenoma okrnil delovanje storitev ali naprav. Smo še lahko v to prepričani?

Bojim se, da ne. Ne gre samo za norega Superhika, alias po samosvoji narcistični oceni »najboljšega« ameriškega predsednika vseh časov, temveč za celotno njegovo ekipo. Najsi bom še tako optimističen, možnost obstaja, da bo naslednji predsednik prišel iz njegove ekipe. Torej se ne bo nič spremenilo. Aroganca, vzvišenost in popolno nerazumevanje sveta se bodo nadaljevali. Enkrat sem že zapisal in ponavljam. Direktorji tehnoloških podjetij, nobeno ni izjema, so se pokazali za nadvse servilne. Morda so se malce upirali, a na koncu so vedno pristali na zahteve. Naj bodo še tako nore. Prepričan sem, da bi Američani na Googlovih zemljevidih na skrajnih vzhodnih mejah že občudovali Trumpov ali Ameriški ocean, če bi Trump zares vztrajal (in bil po običaju nadležen).

Digitalna suverenost ni stvar obljub ponudnikov, temveč dejanske sposobnosti, da njihove storitve uporabljamo pod pogoji, ki jih sami sprejemamo, in da lahko brez katastrofalnih posledic prenehamo biti odvisni od njih.

Samopašnost Trumpa preprosto nima meje in ni osamljen. Arsen Lupiga, alias Elon Musk, mu dobro parira. Menda se je on odločil, kolikšna bo hitrost terminalov v Ukrajini, in pipica je bila priprta. Dobro, tam divja vojna, vojska terminale uporablja v vojaške namene. Toda srž težave je drugje. Storitve Starlinka ne ponuja zastonj, ker verjame, da se Ukrajinci borijo za lastni obstoj, temveč jo zaračunava. Kje je torej jamstvo, da tega ne bi storil tebi, ker si se norca delal iz njega na omrežju X, kjer zasebnosti in anonimnosti že dolgo ni več, ali pa kar celi državi, če bi se njemu iz tega ali onega razloga zahotelo tako? Ko začnemo razmišljati tako, je vrag že davno odnesel šalo in digitalna suverenost v trenutku postane le še pobožna želja.

Kaj res mislite, da je v primeru Microsofta drugače? Ne vem. Roke v ogenj ne morem dati, a nisem optimist. Kolikor so Ukrajinci odvisni od Starlinka, toliko smo drugi Evropejci odvisni od Microsoftovih storitev in programov. Medtem ko vam bodo težko blokirali delovanje operacijskega sistema ali pisarniških programov, nameščenih na napravah, so storitve v oblaku nekaj popolnoma drugačnega. V rokah imajo možnost, da v trenutku spravijo na kolena vsako podjetje, katerega poslovanje je odvisno od njih. Zdaj pa skočimo na hipotetični primer. Podjetje se zameri nekomu iz Trumpovega kroga. Ni potrebe po blokadi storitev. Dovolj je že grožnja s čim takim in izsiljevanje. Je to digitalna suverenost po okusu Američanov?

Ni pomembno, ali bo (velik) ameriški ponudnik nekega dne izklopil evropsko podjetje po političnem ukazu. Dovolj je, da obstaja verodostojno tveganje, da bi lahko politične odločitve vplivale na dostop do kritičnih storitev. Pri strateških tveganjih se namreč ne pripravljamo samo na tisto, kar se je že zgodilo, ampak tudi na tisto, česar si ne moremo privoščiti.

The post NEDELJSKI NASVET: Čas je, da nehamo verjeti Američanom na dano besedo! appeared first on Tehnozvezdje.