Ne zna vsak raztegniti meha

Viki Čadež se  je zaradi svojega igranja na harmoniko že zdavnaj zapisal med žirovske legende. Še v osemdesetih letih je vztrajno zabaval plesa željne na plesiščih tja do Poljan in še dlje. S svojimi iskrivimi očmi je spodbudil tudi največje nerodneže, da so sledili taktu in na ves glas zavriskali, ko se je zaslišala harmonika.

Toda je že tako, da se vsaka muzika enkrat izpoje. Danes Viki hrani svoje inštrumente, pokrite s prtom, kar v garaži.

Že davno je od tega, ko so ga začeli klicati Čabro. Zakaj tako, se ne spomni več.

Sem in tja, toda zelo poredko, še zmeraj raztegne meh. Postavi se  pred mikrofon in tudi zapoje.

Čabrotovo življenje je bilo pisano, veselo, poskočno in izredno zanimivo. Nikoli se ni mogel ustaviti glasbi. Omamila ga je in zapeljala, da ji je posvetil  domala celo  življenje. 

Rodil se je v Hotovlji, v mlinu, ki ga je dobila stara mama za doto pri služenju na Visokem. V družini je bilo enajst otrok.
»Starša sta hotela oditi v Ameriko po tisti povodnji, ko so naplavine zasule mlin in ga onesposobile.Toda kmetje iz  Javorij so cenili mojega očeta. Priskočili so na pomoč in v kratkem času  pomagali razvoziti  naneseno zemljo. In smo ostali. Pa če je bilo prav ali ne,« je  pribil  Čabro.

Že od malih nog si je želel, da bi lahko odšel v glasbeno šolo in  se  naučil kakšnega inštrumenta. Ko je mama to slišala, je udarila po mizi.

»To pa ne,» se je razburila, » če bo špilal , bo ratal baraba!«

In pri tem je ostalo.

Oče mu je zabičal, naj se raje izuči kakšnega poklica. Čabrotu ideja ni bila všeč, toda nič ni pomagalo.

»Po vojni sem šel v Škofjo Loko, kjer sem se pri Čadežu učil za čevljarja. Tako sem bil jezen, da sem med potjo snel birtah in ga vrgel v grmovje. Mojster me je takoj vprašal, kje ga imam. ‛Kolikor poznam tvojo mamo, ti ga je sešila.‛ Povesil sem glavo in  odhitel po poti, ki sem jo ravnokar prehodil, snel birtah z grma in se vrnil  k mojstru.«
Ulico, v kateri je  potem preživel marsikatero veselo in tudi bridko uro, so imenovali Ta usrana ulica. Pridno si je nabiral učne ure in  že leta 1945 je od nekega frizerja kupil svojo prvo harmoniko, na katero je najraje zaigral tole:

Nedelja je bela,

ponedeljek je pa plav,

v torek se ne dela,

v sredo mi je že žal …

v četrtek se začne,

v petek se neha,

v soboto je »colnga«,

se pije in kozla.

Čabro je tudi razložil, kdaj je nastalo šegavo besedilo.Vajenci so dobivali plačo vsako soboto in kaj je bilo lepšega kot tisti denar odnesti v gostilno in se ga napiti. Bilo je razumljivo, da  se jim v ponedeljek ni dalo  v službo.

Potem ko je imel  harmoniko, je vse proste ure prebil v podstražnici in se učil z not. Za nič drugega mu ni bilo mar,  kot le za glasbo. Harmonika je postala neločljiva  prijateljica.

»Ko sem prvič igral v Poljanah, mama tega ni  vedela,» je nadaljeval.

»Včasih se je govorilo, da zna  vleči harmoniko vsak, ki je bil vsaj malo vinsko izobražen.«

Toda Čabro  je bil že pravi mojster. Slišal ga je tudi Špiček in mu rekel, naj si raje kupi  »kromatiš » s 120 basi. 

Res je to naredil. Tudi čevljarski mojster je uvidel, da  bo iz vajenca nekoč še kaj. Nič se ni branil, da ga je moral ob večerih poslušati, ko je vlekel meh. 

Vsako prosto urico  je sedel na kolo in se vozil v Kranj v glasbeno  šolo.

S harmoniko je šel  tudi  k vojakom. Veliko večerov je prešpilal oficirjem v Beogradu.

Toda ko se je vrnil domov, ga je čakalo bridko razočaranje.

»Rad te imam, toda dela ni več. Pojdi drugam,» mu je rekel mojster .

In je šel. V Žiri. Tja, kamor je odšla večina fantov iz njegove  vasi.

Tak, kakršen je bil, se je hitro vživel  v novo okolje.

Pridružil se je godbi na pihala. Vse sobote so prešpilali  in   zabavali ljudi.  Učil jih je Anton Jobst, tako  da se je že  zaradi tega vedelo daleč naokoli, da so najboljši.

Toda njemu so po glavi že rojile  misli, kako bi bilo fajn, če bi tudi sam imel kak  ansambel, s katerim bi zabaval  ljudi na veselicah.

»Nastal je vaški kvintet. Kramperšek je igral na trobento, Mlakar na kitaro, Kajetan na  klarinet in saksofon, Trček pa na bobne in na bas. Seveda so imeli tudi elektronsko harmoniko, kajti  Čabro je na vseh veselicah igral  popevke. Note je dobival naravnost s festivalov, tako iz San Rema  kot iz Splita in drugod.  Tisto znano pesem Ljubljanski zvon so  prepevali celo prej, kot jo je bilo slišati po radiu.

Ko se je pisalo leto 1958, so bili že tako dobri, da so se upali nastopiti v oddaji Pokaži kaj znaš.  Imenovali so se Veseli čevljarji.

Čabrotu je šlo na smeh, ko se je spomnil, kako je vadil za ta nastop v neki špajzi.

»Najprej sem  si privoščil malo salame, potem pa sem začel igrati,» se je hudomušno nasmehnil in pomežiknil, »saj te salame morda ni niti tako malo izginilo v mojem želodcu.«

Nastopilo je zlato obdobje za Čabrotov ansambel. Vsako soboto so igrali Pri Bahaču. Komur  ni bilo zadosti, se je ob zvokih harmonike zavrtel še med tednom.

»Nekaj posebnega so bile tudi ohceti,» se z  nostalgijo spominja Viki.

»Tudi po tri dni smo bili na nogah. Bilo je v navadi, da so godce vozili  naokoli s konji. Pa šnopca so nam dajali piti, da se mi je včasih že kar mešalo. Toda moja mama je bila  stroga in neizprosna. Ni bilo  važno, kdaj sem prišel domov,  zmeraj me je zbudila, da sem moral k šesti maši.»

Pozneje, ko so si lahko privoščili že ozvočenje, jih je prevažal Katrnik s kombijem.  Čabro se je pohvalil, da  je bilo njihovo ozvočenje prav tako kot pri  Beatlesih.  Na neki veselici 1972. leta, jih je  za radio posnel Rudi  Krvina in ta pesem je Čabrotu še danes najbolj pri srcu:

 

Kjer se vije  bistra Sora,

tam v dolini vas stoji,

tam se sonce vsak dan smeje,

tam prelepe so Žiri.

Ko odhajal bom od doma,

daleč, daleč med ljudi,

misel moja bo hitela

nazaj, tja, kjer so  Žiri.

 

Zakaj  so ostali le »veselični» godci, je odkrito razložil:
»Pijača je bila kriva in hiše, ki smo jih vsi zidali.«

Včasih so se  na veselicah velikokrat tudi stepli. Spominja se, kako je bilo na tisti, ko so igrali  miličnikom.

»Komandir nas je prišel iskat z marico. To so gledali sosedje, ko smo se, z inštrumenti vred, nalagali vanjo.  Nekateri so že  mislili, da nas peljejo v arest! Na zabavi je prišlo do pretepa. Eni so že privlekli na dan nože. Ni bilo prijetno. Toda miličniki so razgrajače hitro spravili v red. Po amerikansko so jim ukazali dati roke za vrat, potem pa so jih spravili tja, kamor sodijo.«

Najhuje je bilo, ko so zidali.

»Do pol sedmih sem delal pri hiši,» se  nasmehne Čabro.

 »Potem sta mi otroka na derco naložila inštrumente in jih odpeljala  po cesti do Bahača. Toda  niti garaško delo niti pomanjkanje  spanca mi nista odvzela veselja, ko sem v roke vzel harmoniko in zašpilal. Glasba   mi je pognala kri po žilah. Hodil sem po mizah in igral, skakal s harmoniko sem in tja in igral. Ljudi je bilo treba  pripraviti do  tega, da so se sprostili in se zabavali.«

Ni bilo važno, če  se je veselica uradno končala ob polnoči. Če so bili ljudje za to,  je tudi  Čabro zdržal do jutra.

Veliko večerov je  Čabro  prešpilal pri Vilčku na Kladju.  Ta je bil že drugič oženjen in  ga je imela žena bolj pod komando.

»Malo več računaj, mi je zmeraj dejal. In to zato, da sva potem tisti denar delila, ker mu žena ni hotela dati za pijačo. Enkrat  me je v dolino  peljal kar s tovornjakom, ki ni imel luči. Svetil sem mu z baterijo, da sva sploh videla, kje peljeva. Na Trebiji sva potem  najprej  zapila njegov delež in nato še mojega. Hodil sem po  mizah, igral, pil in užival  življenje.«

Potem je zbolel. Ko se je prvič zgodilo, je špilal na neki veselici,

»Pošteno mi je jemalo sapo, ko sem pel. Na kraj pameti mi ni padlo, da je kaj narobe. V nedeljo sem še pral avto, ko me je v prsih spet začelo peči. Sigurno je kakšna zapoznela reakcija na krokanje, sem si rekel, in šel v ponedeljek v službo. Sodelavci so mi svetovali, naj grem domov, toda  bil sem trmast in sem zdržal do dveh. Vedno bolj me je peklo. Potem se le šel k dohtarju. Takoj me je poslal na Golnik. Žena je šla z menoj, pa sem ji ukazal,  naj bo tiho. Dr. Bajt me je vprašal, koliko cigaret sem pokadil v življenju. Rekel sem mu, da nobenega. Potem sem  mu kar sam namignil, naj me raje vpraša, koliko sem ga spil.«

Zdravniški konzilij mu je dal le tri  tedne življenja.  

Zdravje mu je nenadoma postalo najpomembnejše. In nato operacija, s katero so mu  vsadili štiri bypasse.

»Ko sem se prebudil iz narkoze, sem  najprej pomislil na pekočo bolečino v prsih. Ni je bilo. Po tem sem vedel, da je operacija  uspela.»

Bilo mu je žal, ker je moral  zanemariti muziko. Ni bilo več tistega žara kot nekoč.

»Kupil sem  si novo harmoniko in sam hodil naokoli. Kolikor sem pač lahko.  Dokler me ni že tretjič infarkt. Samo kamen sem dvignil pred hišo, pa me je zapeklo v prsih. Komaj sem še prišel do kavča in legel.  Fasal  sem še  vnetje trebušne slinavke.«

Najhuje je bilo, ko je bil v bolnišnici obsojen na umetno hrano. Zelo težko je čakal na prvi kos prepečenca. Zdravnico je imel rad, zato ji je včasih zapel pesem Kalifornija.

Več kot dovolj časa je imel, da je razmišljal tudi o svoji mladosti.

Spominjal se je, kako je sovaščana vozil domov  v trugi, ko je ta  ušel iz nemške vojske. Veliko je tvegal  zanj. Na žalost je zadnji teden vojne skupaj z drugimi ušel na Koroško, tam staknil tifus in umrl. Čabro je med vojno  marsikomu naredil uslugo. »Ta višji» so mu obljubljali, da mu  bodo po vojni takoj kupili nov avto,  pa iz tega ni bilo nič.

»Samo pesek v oči so metali