‘Ne predstavljam si življenja brez nogometa’

Juan Vasle je v Sloveniji najbolj poznan kot basbaritonist v ljubljanski Operi, kjer je leta 1990 postal član solističnega ansambla ter kot športni novinar, komentator na Sport Arena TV. Pevsko diplomo si je pridobil na Visokem inštitutu za umetnost gledališča Colón (Instituto Superior de Arte del Teatro Colon) v Buenos Airesu. Kot novinar je diplomiral na Visoki novinarski šoli v Buenos Airesu. Nogomet je zanj del vsakdanjega življenja, med drugim si je v živo ogledal finalno tekmo svetovnega prvenstva v Argentini leta 1978, zato je večina vprašanj namenjena prav tej najbolj pomembni postranski stvari v življenju. 

E-Koroška: V Sloveniji vas najbolj poznamo kot basbaritonista v ljubljanski Operi. Kako ste se odločili za ta poklic?

Vasle: Najprej sem pel v zborih v Buenos Airesu, kjer sem se rodil slovenskim staršem. Sledila sta študij solo petja in vpis v Institut za visoko umetnost Teatra Colón, kjer sem diplomiral. Pel sem v opernem zboru znamenitega gledališča in solistične vloge v operah in oratorijih.

E-Koroška: Član ljublanske opere Opere ste že od leta 1990. Kako to, da ste takrat prišli v Ljubljano?

Vasle: V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem nekajkrat pripotoval na dopolnilne tečaje v Evropo, predvsem v Nemčijo. Izpolnjeval sem se tudi pri znamenitem slovenskem tenoristu Antonu Dermoti na Dunaju. Leta 1990 sem postal član solističnega ansambla ljubljanske Opere. Decembra tistega leta sem se z družino preselil iz Buenos Airesa v Slovenijo. Od tedaj sem v naši operni hiši odpel več kot 800 predstav, med drugim 90-krat vlogo Zaharije v Verdijevem Nabuccu. Tudi žena je pela v Operi.

E-Koroška: Znani ste tudi kot športni novinar, predvsem radi komentirate nogometne tekme. Kaj za vas pomeni nogomet?

Vasle: V Buenos Airesu sem še pred petjem diplomiral v Visoki novinarski šoli. Spremljal sem argentinsko prvo ligo za dnevnik Crónica, pisal v reviji Mercado, posvečeni gospodarskim temam in sodeloval na radiu Inolvidable. V Sloveniji sem od leta 1991 pisal članke o južnoameriškem nogometu za Delo, Dnevnik in Ekipo. Od leta 2004 komentiram nogomet nove celine, najprej za Šport TV, sedaj za Sport Arena TV. Prenašamo argentinsko, brazilsko prvenstvo, zvezno prvenstvo Paulista, pokala Libertadores in Sudamericana, ter kvalifikacije za svetovna prventva. Na več Mundialih sem sodeloval v studijskem delu prenosov. Nogomet je, kot za slehernega Argentinca, del vsakdanjega življenja, del mene. Ne predstavljam si življenja brez nogometa.

E-Koroška: Izdali ste več knjig o nogometu.

Vasle: Izšle so štiri moje knjige o nogometu, dve v slovenskem in dve v španskem jeziku. Najprej Fuzbal, tango in polka, s slovenskimi in južnoameriškimi zgodbami in Ustavite svet! Mundial je tu!, ki ponuja zgodovino SP do leta 2006, v Argentini pa sta zagledali luč knjigi Patear es humano, gambetear es divino (Brcati je človeško, preigravati je božansko), ki predstavlja osebna srečanja z bivšimi nogometaši, ki so igrali na Mundialih, kot na primer Francisco Varallo, zadnji preživeli iz prvega SP leta 1930 v Urugvaju, Alcides Ghiggia, avtor urugvajskega gola leta 1950 za naslov na Maracanaju. Predstavljeni so tudi Brazilec Gerson, Argentinec Rattin, Nemec Flohn ter Slovenci Branko Oblak, Srečko Katanec in Mierko Blazina, vratar slovenskega rodu, ki je kot otrok emigriral v Argentino in bil leta 1946 argentinski prvak s San Lorenzom. Edine, ki nikoli ni brcal žoge je Joao Havelange, ki je 25 let vodil Fifo in s katerim sem se pogovarjal v njegovi pisarni v Riu de Janeiru.

E-Koroška: Kako ste doživeli prvi naslov svetovnega prvaka Argentine leta 1978?

Vasle: Na stadionu Monumental. V finalu sem bil na tribuni za vrati, kjer je Mario Kempes, junak prvenstva, zabil odločilna gola za naslov. Bila je zelo dramatična tekma, ki jo je Argentina zelo dobro odigrala, čeprav smo bili na koncu, ko se je minuto pred zadnjim sodnikovim žvižgom strel Roba Resenbrinka odbil v vratnico, na robu živčnega zloma. Po tekmi sem šel proslavljati na buenosaireške ulice. Na istem prizorišču sem si ogledal tudi vse tri argentinske tekme skupinskega dela proti Madžarski, Franciji (Platini), Italiji (Zoff, Cabrini, Tardelli, Bettega, Paolo Rossi) in Madžarski. Med argentinskim Mundialom sem za tednik Mercado intervjuval Peleja, ki ga je spremljal kot strokovni komentator. Nekaj let prej sem ga edinkrat videl igrati v živo ob njegovem zadnjem nastopu v Argentini. Brazilski Santos je v Buenos Airesu z enim Pelejevim golom s 4:0 prijateljsko premagal Huracana, ki je pod vodstvom Cesarja Luisa Menottija slavil svoj prvi naslov argentinskega prvaka.

E-Koroška: Leta 1986 je bila Argentina drugič svetovni prvak. Takrat dileme ni bilo, postala je prvak “na krilih” Diega Maradone. Se strinjate?

Vasle: Maradona je bil na tistem prvenstvu res fantastičen, neponovljiv. Ne vem, če je že kdaj kateri nogometaš tako vplival na naslov svoje reprezentance kot Diego v Mehiki. Pokazal je izjemen karakter in nasprotnike preigraval kot za šalo, čeprav so ga neusmiljeno tepli. A ne smemo pozabiti tudi Mundial 1990 v Italiji, ko je Maradona z zatečenim gležnjem Argentino popeljal do finala, med potjo pa izločil Brazilce v osmini finala, Jugoslavijo po enajstmetrovkah v četrtfinalu ter Italijane po isti poti, nič več in nič manj kot v Neaplju.

E-Koroška: Kako v Argentini doživljajo Maradono?

Vasle: Argentinci ga kot nogometaša obožujejo. Nihče jih ni nogometno tako osrečil kot on. Pred dnevi so se ga spomnili ob 65 rojstnem dnevu. Gol z božjo roko –takrat je nihče ni opazil, danes jo vidimo, ker na posnetku gledamo roko-, je tako globoko segel v zgodovino, da je še danes »edina« sporna akcija v 19 svetovnih prvenstvih. Kljub temu, da je bilo v skoraj sto letih svetovnega brcanja veliko polemičnih odločitev, se vedno omenja samo tisto akcijo Diega proti Angležem. Gol z božjo nogo, poezija preigravanja in nogometne fantazije, ki je sledil, pa je najlepši v zgodovini Mundialov in bi moral veljati za dva, čeprav na samem prvenstvu niti ni bil imenovan za najboljšega. Premagal ga je zadetek s škarjicami Mehičana.

E-Koroška: Ste ga kdaj osebno spoznali, ali pa Lionela Messija? Kdo je boljši?

Vasle: Leta 2010 sem ga srečal na stadionu Allianz Arena v Münchnu, ko sem pokrival pripravljalno tekmo za SP v Južni Afriki med Nemčijo in Argentino. Po tekmi -bil je selektor Argentine-, sem ga po tiskovni konferenci pozdravil in dobil od njega avtogram. Na zelenicah sem ga prvič videl kot pobiralca žog na prvoligaški tekmi. V odmoru med prvim in drugim polčasom je žongliral in gledalci so vzklikali naj nadaljuje. Kot nogometaša pa se ga spomnim –večkrat sem ga videl-, na prijateljski tekmi leta 1987 v Buenos Airesu proti Nemcem leto po naslovu. Argentinci so na stadionu Velez Sarsfielda zmagali z 1:0, odločilni gol pa je prav tako kot v finalu zabil Jorge Burruchaga. Lionelu Messiju sem stisnil roko na Copa Americi 2007 v Maracaibu v Venezueli in odnesel podpis. Tudi njega sem večkrat gledal v živo v dresu Barceloni in reprezentance. Ko me vprašajo, kdo je najboljši, odgovorim, da smo Argentinci lahko samo srečni, da smo imeli/imamo dva največjega mojstra vseh časov. Moja generacija je imela ta privilegij, da je uživala ob vragolijah obeh. Oba sta moja idola.

E-Koroška: Tudi tretji naslov je bil v Argentini bučno proslavljen. Kako ste ga doživeli?

Vasle: Zelo živčno in posebej finale, potem, ko je Argentini prvih 80 minut odigrala popolno in vodila z 2:0, Mbappe pa je v nekaj minutah izenačil. Za nevtralne gledalce je bil sanjski finale, najboljši vseh časov, za tiste, ki smo držali pesti za modro bele, pa drama, ki se je k sreči dobro končala. Še posebej smo se veselili, da je prvič dvignil pokal Messi in zaokrožil neponovljivo zbirko naslovov.

E-Koroška: Za koga navijate, Boca Juniors ali River Plate?

Vasle: Žena navija za Boco, jaz za Riverja. Superderbi imamo doma.

E-Koroška: Ali nam lahko opišete atmosfero s teh derbijev?

Vasle: Angleški časnik The Telegraph je argentinski superderbi med Boco in Riverjem na Bomboneri uvrstil na prvo mesto med spektakle, ki si jih mora vsak nogometni privrženec ogledati v življenju. Ponovno bo na sporedu ta vikend, a brez preteklega blišča, saj se od leta 2013, saj bodo na tribunah samo domači navijači kot se v argentinskih prvenstvih dogaja od leta 2013. Devetega decembra 2018 sem bil na stadionu Santiago Bernabeu v Madridu prisoten na najpomembnejšem superclasicu v zgodovini, ko je River v povratnem finalu pokala Libertadores premagal Boco s 3:1 in v prvem odločilnem celinskem obračunu v zgodovini med velikima rivaloma dvignil pokal južnoameriške lige prvakov.

E-Koroška: Spremljate tudi slovenski nogomet, za koga navijate?

Vasle: Klubski nogomet trenutno spremljam precej površno. Malo bolj sem bil zraven, ko je za Olimpijo napadal argentinski Slovenec Andrés Vombergar. Občasno si ogledam tekme drugoligaša Slovana na Kodeljevem. Najraje spremljam Celje, ki igra zelo dobro in dosega odmevne uspehe.

E-Koroška: Morda še beseda dve o slovenski reprezentanci?

Vasle: Z argentinsko reprezentanco sem se rodil, slovenske sem videl rojstvo. Našo izbrano vrsto spremljam od prve domače tekme 8. aprila 1993 v Šiški proti Estoniji do zadnjih v kvalifikacij za SP 2026 v Kanadi, Mehiki in ZDA proti Švedski in Švici. Naslednjo soboto bom spremljal tekmo proti Kosovu, ki upam, da nas bo približala k Mundialu. V 32 letih sem bil prisoten na večini tekem za Bežigradom, v Celju, Mariboru in v Stožicah. Navijal sem tudi leta 1992 na srečanju evropskega prvenstva proti Španiji, ko je v Amsterdam odpotovalo 10 tisoč Slovencev.