Ne boste verjeli, zakaj ta Prekmurski kmet danes zahteva 73.000 evrov od države

1 day ago 8

ARTICLE AD

Ko zelena prihodnost postane nočna mora. In ko zapor pusti večje posledice kot sam zločin.

LJUBLJANA / ROGOZA / GANČANI – Prekmurski kmet Branko Gjerkeš je preživel leto dni v zaporu. Kasneje je bila sodba, ki ga je tja poslala, razveljavljena. Zdaj od države zahteva 73.440 evrov – za čas, ki mu ga nihče več ne more vrniti.

Najprej so bile sanje. Potem dolgovi. In na koncu – zapor.

Začelo se je z velikimi idejami. Pred dobrimi desetimi leti je Gjerkeš, takrat eden večjih živinorejcev v Prekmurju, vstopil v ambiciozen projekt – gradnjo bioplinarne. Skupaj z drugimi kmeti s severovzhoda Slovenije, v sodelovanju s podjetji pod okriljem skupine Keter. Cilj? Zelena energija, energetska neodvisnost, lokalna samozadostnost.

Ampak … ni šlo.

Projekt je bil preprosto prevelik. Preveč zapleten. Preveč kreditov, premalo nadzora. Po podatkih Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) je Gjerkeš končal s 14,6 milijona evrov neodplačanih dolgov. In še ni bil edini. Bioplinarne so pristale na slabi banki, ljudje v stečajih – projekt pa so nazadnje po precej nižji ceni prodali madžarskim lastnikom.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je že leta 2014 v Delu bioplinarne označila za »kmetijski TEŠ 6«. Danes? Mnogi pravijo, da je imela prav.

“Psihično sem bil uničen že, ko sem šel v zapor, ta pa je bil pika na i.”

Branko Gjerkeš je bil kasneje obtožen v več kazenskih postopkih. V enem izmed njih je bil tudi pravnomočno obsojen – a sodba je bila pozneje razveljavljena na Vrhovnem sodišču (odločba iz 2023). Kljub temu je moral kazen – približno eno leto zapora – že prestati. In zdaj, kot pravi sam, življenje nikoli več ni bilo enako.

»Mediji so me prikazovali kot veliko barabo in goljufa. Psihično sem bil uničen že, ko sem šel v zapor, ta pa je bil pika na i,« je povedal pred sodnico Mihelo Mohorič prejšnji teden na ljubljanskem sodišču (poroča STA). Dodal je, da ga je izkušnja močno zaznamovala.

Bil je nameščen na odprtem oddelku mariborskega zapora v Rogozi. A pravi – skoraj bi raje bil na zaprtem. Zakaj? »Skoraj raje bi bil na zaprtem oddelku, vračanje v zapor je bilo težko.«

Že pred prestajanjem kazni je jemal zdravila za psihične težave – v zaporu so mu odmerek še zvišali. V nekem trenutku bi ga skoraj hospitalizirali.

Kako človek ohrani dostojanstvo, ko ga družba že obsodi?

Pa še to – ko so mu zavrnili prošnjo za pogojni odpust, so zahtevali, da obžaluje svoja dejanja. A Gjerkeš vztraja: nikoli se ni počutil krivega. In tega preprosto ni mogel izreči.

Socialni delavec iz zapora, Peter Pišek, je na sodišču potrdil, da je kazen Gjerkeš izredno težko prenašal. Bolj kot zase ga je skrbelo za družino. Mama – dementna. Tašča – bolna. Otroka – pod stresom. In domača hiša – ogrožena.

»To je trajalo deset let, obtožnice so kar kapljale,« je povedal Gjerkeš. In dal vedeti: ni šlo le za zapor. Celotna kalvarija ga je dušila.

“V trgovino hodim v sosednjo vas.”

Stigma. Šepetanja. Pogledi čez ramo. Danes se Gjerkeš skuša vrniti v vsakdan, ampak – ni enostavno.

»V trgovino hodim v sosednjo vas. Ljudje me še vedno gledajo postrani. Za prijatelje sem postal duhovit spomin,« pravi.

Spremenil je tudi videz – ima daljše lase, drugačen slog. Mogoče zato, da ga ne bi vsi takoj prepoznali.

Sodišče bi moralo zaslišati tudi njegovo ženo, a se je opravičila zaradi bolezni. Njegova hčerka je imela vmes resne zdravstvene težave, sin pa je – po Gjerkeševih besedah – zaradi njegovega imena težko našel službo.

Zdaj se ukvarja z bonsaji. Z drevesci, ki rastejo počasi. In v tišini.

Branko Gjerkeš je danes brez zaposlitve. Kot poročajo novinarji STA, se posveča gojenju bonsajev – miniaturnih dreves, ki terjajo potrpežljivost. In mir. Dve stvari, ki ju je dolgo pogrešal.

Morda je to simbol – njegovega novega začetka, počasne rasti, drugačne poti.

Zakaj je propadel projekt, ki je obljubljal prihodnost?

Projekt bioplinarn je bil zgrajen na velikih obljubah. Samozadostnost. Ekološka usmerjenost. Prihodnost. A analiza Računskega sodišča RS iz leta 2015 je pokazala resnico: številne bioplinarne so bile zgrajene brez ustreznih poslovnih modelov, slabo upravljane in gospodarsko neupravičene. Večina ni dosegala niti minimalne proizvodnje.

»To je bila sistemska napaka, ki bi jo morali prej prepoznati,« meni dr. Marko Hribar z ljubljanske Ekonomske fakultete (izjava za Delo, 2022). Po njegovih besedah so se finančna tveganja preveč preložila na posameznike, medtem ko so organizatorji in posredniki pogosto ostali brez posledic.

In res – kje je danes Keter? Kje so nadzorne institucije? Kdo je svetoval pri investicijah?

Kaj lahko pomeni zmaga na sodišču – če pride?

Če bo sodišče ugodilo njegovi tožbi, bo država Gjerkešu plačala 73.440 evrov. Znesek, ki na papirju morda ne zveni veliko – a zanj je to simbolična zmaga. Potrditev, da ni bil zgolj številka v kazenskem registru. In priznanje, da sistem včasih pač zgreši.

Če pa sodba ne bo v njegovo korist? Potem ostane samo še bonsaj. In grenak spomin.

Pravnomočno je sicer še vedno obsojen v dveh drugih zadevah. Stečaj njegovega podjetja – ni končan. In občutek krivde? Po njegovem – lažen.

Ampak za mnoge v Prekmurju bo Branko Gjerkeš verjetno ostal točno to, kar je sam povedal: »Vsi me imajo še danes za največjega kriminalca v Prekmurju.«

Ko se institucije zmotijo – kdo to popravi?

Primer Gjerkeš ni osamljen. Pravni sistem omogoča, da se razveljavijo sodbe – a popravek realnega življenja? To ne gre čisto tako. V Sloveniji je bilo po podatkih Vrhovnega sodišča v zadnjih desetih letih razveljavljenih več kot 200 pravnomočnih sodb. Odškodninske tožbe? Redke. Uspešne? Še redkejše.

Pravnik dr. Matej Vrankar je za Pravno prakso lani zapisal: »V kazenskih postopkih se pogosto kaznuje posameznik, medtem ko širša odgovornost – za sistemske napake, institucionalne pomanjkljivosti – ostaja neraziskana.«

Ali bo primer Branka Gjerkeša izjema?

Morda.

Ali pa bo – še ena zgodba, ki bo šepetala po hodnikih sodišč, v trgovinah sosednjih vasi in v kronikah pozabljenih projektov.

Viri: