Navidezna ograja za pašo domačih živali

Ograja naj bi zadrževala domače živali na območju, ki smo jim ga določili mi živinorejci – kmetje. Temu je služil tudi suhozid, ki pa je pomagal še pri preprečevanju odnašanja zemlje z burjo, naraslo vodo in določanju mej med sosedi oziroma sosednjimi parcelami. Tako zelo, da so ga ljudje na Bovškem imenovali mir. Plotovi, obore, maneže, mreže, oseki (obora okoli brunarice na Veliki planini) in še kakšen izraz bi se našel za tisto, kar naj bi nadomestila navidezna ograja.

Navidezna ograja je ograja za živino, ki jo brez napora postavimo, spreminjamo in podiramo v navideznem svetu današnjega informacijskega okolja. Za to potrebujemo ovratnico za navidezno ograjo, pametni telefon z namenskim programom in uporabniško zanje. V ozadju morajo biti še delujoči sateliti, bazne postaje in informacijski oblaki. Brez živali je reč seveda nesmiselna.

Galagher.

Samo zaradi doslednosti naj na tem mestu omenimo še druge vrste ovratnic, ki jih uporabljamo pri delu z domačimi živalmi. To so pametne ovratnice, ki predvsem pri govedu služijo spremljanju njihovega počutja in opozarjanju na dogodke, kot so pojatve, brejosti, zdravstvene težave, toplotni stresi in še veliko tega. Potem so tu GPS (global position system) ovratnice, ki služijo določanju lokacije posamezne živali ali skupine živali. Nazadnje pridemo do elektronskih ovratnic, ki opredeljujejo posamezno žival v svetu elektronskih naprav, čeprav danes njihovo mesto prevzemajo elektronske znamke. Trenutni razvoj gre v smeri kombiniranja vseh teh namenov. Ne bi bilo prav, če bi pozabili na dober stari zvonec, ki so ga na Bovškem obešali okoli vratu ovc s kambo (lesena ovratnica). Zvonec je služil za prepoznavanje istovetnosti in lokacije posamezne živali, če je bil ulit v bronu, pa je tudi božal pastirjevo ali poslušalčevo uho. Pastirja/živinorejca pač ne nadomesti nobena, še tako izpopolnjena strojna in programska oprema.

Navidezna ograja deluje v tehničnem smislu z zvočnimi in električnimi sunki na žival. Ko se le ta približa navidezni meji navidezne ograje, se začnejo zvočna opozorila. Pravzaprav na začetku (deset metrov prej) zvočni piski, ki postajajo vse močnejši in daljši s približevanjem živali navidezni meji. Če žival nadaljuje svojo pot, ovratnica pošlje tri električne sunke v telo živali. V primeru neuspešnega zaustavljanja živali sistem preneha s kaznovanjem, kljub temu da je žival že zunaj območja navidezne ograje. Seveda so živali zelo učljive in se hitro navadijo do kod lahko hodijo in kje je hoja precej neprijetna.

Navidezni pašnik

Dr. Marija Klopčič je v letu 2023 vodila slovenskega partnerja Oddelek za zootehniko, Biotehniške fakultete na Univerzi v Ljubljani na projektu »VSuper-G virtual fencing«, kjer so na dveh mestih preizkusili delovanje navidezne ograja norveškega proizvajalca NoFence. Na blejski farmi KGZ Sava so izvedli poizkus s telicami črno-bele pasme v dveh ponovitvah, na kmetiji Kramberger so izvedli uporabo navidezne ograje v praksi. V tem projektu so sodelovali še štirje partnerji AFBI (Agri-Food and Biosciences Institute) iz Severne Irske, Univerza iz Göttingena, RISE (Swedish University of Agricultural Sciences) in ADAS (American Dairy Science Association) iz ZDA. Hvala jim za njihova spoznanja, dr. Mariji Klopčič pa za njeno nesebično pomoč nam.

Torej v Evropi že deluje NoFence navidezna ograja, po njihovem poročanju na 150.000 živalih. Razvili so ovratnici za govedo in za drobnico. Kljub našim prizadevanjem nismo uspeli ponovno pridobiti njihove ponudbe tako kot pred nekaj leti. Gallagher ima precej napredno ovratnico za navidezno ograjo za govedo, a pravi, da za prodajo v Evropi še ni primerna in jo še vedno testirajo zgolj na Novi Zelandiji in v Avstraliji. Po nam dostopnih podatkih.

Manjšanje števila opozoril s časom.

Sami smo objavili prispevek o navideznih ograjah v reviji Drobnica, dosegli objavo inovacije v projektu Pastinnova in letos opravili predstavitveno predavanje v Gagliano Aterno skupaj z italijanskim partnerjem na tem projektu. Skromno, a v skladu z našimi zmožnostmi, in še naprej ostaja naša velika želja preizkusiti navidezno ograjo v naših lastnih tropih. Potem bi bil naš prispevek k navideznim ograjam veliko bolj verodostojen.

Možne uporabe navidezne ograje v Sloveniji so po našem mnenju na drobnici in govedu, kot tudi na konjih, oslih in celo prašičih. Manjše domače živali kot so kunci, perutnina in podobno, vsaj za sedaj, ne pridejo v poštev, najmanj zaradi stroškov navidezne ograje. Vsa elektronika vsega preciznega kmetovanja, kot to zadnje čase priljubljeno imenujemo, ne more zamenjati ljubezni rejca do svojih živali. Tako kot ne more ljubezen veganke/a do njene/ga mesojedega psa ali mačke zamenjati sovraštva do njenega/njegovega sočloveka, ki uživa meso v svoji prehrani. Poleg hrane ljubezen redi naše domače živali po prastarih izkušnjah naših prednikov.

Tehnično delovanje

Se je pa Marjanu Pahorju, mojemu dolgoletnemu sodelavcu, pred letom dni utrnila zamisel o opremljanju zveri z ovratnicami za navidezno ograjo. Glede na ogromna sredstva, ki se namenjajo LIFE in njim podobnim programom, »ogromna« sredstva za izplačilo škod po zvereh/divjih živali, glede na veliko spoštljivost Slovencev do narave, glede na vse brezplodne sestanke o teh težavah, glede na sposobnosti naših biologov, gozdarjev in lovcev ter glede na vse nore ideje slovenske politične scene, bi omamljanje zveri, kot so medvedi, volkovi, šakali, risi, tudi lovne divjadi, kot so jelenjad, srnjad, divji prašiči, ne smel biti prevelik zalogaj. Pa še z inovacijo v svetovnem merilu bi se Slovenci lahko ponašali, kar je danes očitno zelo zaželeno.

A bolj verjetno je še vnaprejšnje plenjene zveri med našimi čredami in tropi, saj vegani očitno uživajo v pomorih drobnice in goveda na pašnikih. Kdo uživa v uničevanju pridelkov s strani divjadi sicer ni jasno, a vsekakor za preprečevanje tega ni posebnega zanimanja med ljudmi, ki kupujejo hrano v velikih marketih. Stanje zavedanja o pomenu pašništva je med Slovenkami/ci na zelo nizki ravni. In to kljub razdrapanim kmetijskim površinam, daleč daleč prekomernemu zaraščanju nekoč skrbno obdelanih senožeti, kljub najmanjšemu številu kvadratnih metrov orne zemlje po prebivalcu v Evropi, kljub visokim željam povprečne Slovenke/ca po sonaravni pridelavi hrane, kljub tisočletni tradiciji planšarstva, kljub dokazano zelo starim avtohtonim pasmam domačih živali, zelo borni vsebnosti organske snovi v naši grudi, kljub zaklinjanju k živalim prijazni reji (posledično subvencijam za dobrobit živali) in pisanju kupov uradniških pravil za njihovo uresničitev.

Praktično delovanje

Ima pa navidezna ograja eno težavo. Nima lese. Človek lahko kjerkoli pride v pašnik z navidezno ograjo, žival pa iz tega pašnika nima izhoda. Verjetno se bodo živali počasni navadile na spreminjanje navideznih meja navidezne ograje, verjetno bo cena z razvojem elektronske opreme in baterijske učinkovitosti postala spremenljiva (odvisno tudi od izida vojne v Ukrajini – kako so stvaritve človeštva čudežno povezane, kajne?), a zveri vegani zanesljivo ne bodo omamljali in opremljani z ovratnicami za navidezno ograjo. Je veliko lažje sedeti pri kavici in se pogovarjati o teh grdih živinorejcih, ki iz svojega veselja pobijajo svoje živali že deset tisoče let.

Mogoče pa bi bilo bolje iti v pašnik k svojim ovcam in kozam kot pisati prispevek o navideznih ograjah. Smešenje samega sebe je vedno zdravo.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Kmetovalec 5/2025.

The post Navidezna ograja za pašo domačih živali appeared first on Slovenec.