Nande Korpnik: Zunanje dvigalo za Staro grofijo

Od nekdaj je za arhitekte izziv, kako v dediščino preteklosti poseči z nujno potrebnimi funkcionalnimi ali tehnološkimi posodobitvami, da bi jim avtentičnost čim manj okrnili. V različnih obdobjih so bili pogledi stroke na preteklost drugačni in času primerne so bile tudi arhitekturne intervencije. Te so lahko popolnoma negirale obstoj preteklega, drugič so ga slogovno kopirale ali celo stilizirale, spet tretjič pa so z jasno cezuro in oblikovnim jezikom strogo ločevale med starim in novim.

Pristopov je neskončno in ni napisanega pravila, kateri je pravi ali napačen. Vedno znova gre za pretanjenost posluha in razumevanje odnosa sodobnosti do kvalitet preteklosti. V okviru posodobitve Pokrajinskega muzeja v Celju, ki danes vsebinsko kakovostno zapolnjuje dragocene prostore Stare grofije v renesančnem slogu iz 16. stoletja, se je pojavil izziv, kako prostorsko in oblikovno umestiti dvigalo, ki bi gibalno oviranim omogočilo ogled muzeja, hkrati pa pridobiti tudi prostor za klimatsko strojnico. Šlo je za tehnološko in funkcionalno nujo premostitve preteklega časa v uporabnost prihodnosti.

Muzejski objekt namreč tvori pomembno historično lice ob nabrežju Savinje, ki nadaljuje linijsko zasnovo nekdanjega mestnega obzidja in hkrati predstavlja prepoznavno pročelje starega mestnega jedra. Zaradi tega je umeščanje sodobnih intervencij v tako izpostavljen prostor arhitekturno izjemno delikatno.

V popolnoma tehnološki gabaritni zasnovi, ki predstavlja zgolj vertikalni komunikacijski tulec dvigalnega jaška s prostorom za klimatizacijo muzeja, brez kakršnihkoli formalnih intervencij, je arhitekt Korpnik z enovito zrcalno opno fasadne obloge dosegel največji možni učinek navidezne nevidnosti te servisne intervencije. Preprost vertikalen kubus, postavljen ob zahodno stranico Stare grofije, v sam stik z objektom Osrednje knjižnice Celje, v svojem brezhibno zloščenem odsevu igrivo zrcali okolico, ki v dojemanju prostora tvori navidezno spojitev narave in obstoječih objektov. V odvisnosti od očišča, od koder objekt opazujemo, se zrcalna podoba vedno znova sestavlja smiselno in navidezno briše njegovo materialnost.

Arhitekta Korpnika poznamo večinoma v njegovi ekspresivnosti, kjer v reševanju prostorskih izzivov v izrazni arhitekturni jezik formalno večinoma vplete tudi izrazito in prepoznavno avtorsko noto. Tokrat je v branju zahtevnega prostorskega konteksta zavzel popolnoma nevtralno pozicijo oblikovalca in zgolj z zrcalnostjo preprostega kubusa dosegel ponižnost arhitekturnega kontrasta med starim in novim.

In če je haiku ena najbolj jedrnatih pesniških oblik v japonski pesniški tradiciji, ki v strogo določeni omejenosti opesnjuje bogat trenutek iz doživljanja narave, lahko podobno formalno ponižnost, a hkrati bogato sporočilnost pripišemo tudi Korpnikovi preprosti arhitekturni intervenciji ob celjskem Pokrajinskem muzeju.