Namig za branje: Violeta Tomić: Ubogaj mamo in ne pozabi očeta

Kdo ne pozna Violete Tomić? Vsi, ki vsaj približno spremljamo dogajanje v gledališču, ki smo jo občudovali (nekaterim je šla tudi na živce), ko je tako svojevrstno vodila oddajo Najšibkejši člen in tisti, ki jih vsaj malo zanima politika. Ja, tudi političarka je bila Violeta Tomić. Svojevrstna. Samosvoja. Trmasta. Včasih »glumaška«. A je tudi tu naletela na izhodna vrata. Pri svojih, česar verjetno ni pričakovala. No, sama je šla skozi vrata. Ali pa si jih je sama odprla. Dokler ni napisala knjige Ubogaj mamo in ne pozabi očeta, ki je luč sveta ugledala januarja letos, sem bil tudi sam zmotno prepričan, da jo poznam. Pa je ne. Zdaj jo malo bolj. In marsikaj razumem, česar prej nisem.

Ko gre nekdo, podobno kot Violeta Tomić, ki je prva leta preživljala v Sarajevu, v mešanem zakonu Slovenke in Bosanca, v barakarskem naselju, ki ga ni več, skozi tako kruto otroštvo, da se ti ob kateri vrstici v knjigi, ob kakšnem njenem zapisu, orosijo oči, potem si lahko le in samo rečeš: »Hvala Bogu, da se meni to ni dogajalo.« Njej pa se je. Žal, stokrat žal.

Kaj vse je doživela mala Violeta, mala Lili, kot so ji rekli. Najprej je z lastnimi očmi videla, kako ji je ljubosumen oče, ki se ni znal brzdati, skoraj do smrti pretepel mamo, jo porezal z nožem, njeno mamo, svojo ženo, ki je bila tako kot oče prava lepotica. Komaj so jo rešili. Preživela je, a z ranami povsod, z največjimi v srcu. Violetina mama je kmalu zatem »spokala kufre« in se vrnila v Slovenijo, mala Lili pa je ostala pri očetu. Ki je dejal: »Ti si moja. S tabo lahko delam, kar hočem.« In je. Do onemoglosti jo je pretepal. Ko si je zadal, da odraslih žensk ne bo več pretepal, se je lotil svoje male, še ne petletne hčere. Kruto. A mala Violeta, ko jo je pretepal, zverinsko pretepal, ni smela jokati. Če je, jih je še bolj dobila, dokler ni utihnila. Tega se je naučila zgodaj. Da je ni preveč bolelo. Rekel ji je, da se lahko tudi spolno izživlja, ona pa mora molčati. No, ni ji tega rekel, počel je to, ko se mu je zahotelo. Ker je rekel, da je njegova, samo njegova. Takrat, v mesecih groze, je uteho našla le v zavetju hrome babice, ki je ležala v postelji, mala Violeta pa se je pri njej lahko skrila pred norim očetom. Ko ji je bila dana izbira, je prosila, da jo raje pretepa do onemoglosti, ker to kot mlado dekletce lažje zdrži, kot da se z njo igra s tistim, kar ima med nogami.

Tudi ko se je tega mala Lili rešila, ko je šla k mami v Slovenijo, s katero sicer nista nikoli razvili pravega odnosa, je njen oče pod bremenom vsega, ali Bog ve zakaj, mogoče ker ga je bilo sram, da se je tako izživljal nad mladim dekletom, svojo hčerko, storil samomor. Violeta pa je breme vsega, kar se ji je dogajalo, tudi očetovega samomora, nosila ves čas v sebi. Tudi ko se je šolala, pa ko je bila že uspešna dramska igralka, ko je postala še sama mati in nenazadnje, ko je pristala v politiki … Tega, kar se ji je zgodilo v zgodnjem otroštvu, se ne da izbrisati. Vedno ali pa občasno plane na dan. Tudi v obliki kakšne bolezni. Zlorabo še vedno nosi v sebi. A jo je zdaj prvič delila tudi z nami. Tisto, kar je poprej dolga leta skrivala v sebi in posledično pred tistimi okrog sebe, ki je včasih niso razumeli.

Violeta, hvala za to izpoved, hvala za to knjigo, o kateri je pater Karel Gržan med drugim zapisal: »Njena knjiga rojeva bojevnike zoper smrtni greh storjen nemočnim, nedolžnim.« Sam dodajam, njena knjiga je razkritje tistega, kar se žal dogaja. Žal tudi v mnogih družinah.

The post Namig za branje: Violeta Tomić: Ubogaj mamo in ne pozabi očeta appeared first on Slovenec.