Namig za branje: Samo Javornik: Operacija Belo & Operacija Črno

O prvem delu trilogije Lov na generala z naslovom Operacija maščevanje & Operacija Merkur sem na teh straneh pisal avgusta. Tako kot prvi del tega čudovitega pustolovskega vojnega romana, je tudi drugi del izšel pri Založbi Primus. Že o prvem delu sem napisal, da je pisatelj Samo Javornik nadvse spretno resničnim akterjem morije v času druge svetovne vojne, predvsem na tleh takratne Jugoslavije, kot so bili Tito, Savo Kovačević, Milovan Đilas, Koča Popović…, pa na drugi strani nemški general Alexander Löhr, Draža Mihalović, Ante Pavelić, Mario Robotti…, spretno »vrinil« izmišljene akterje, med njimi Purgerja in Saša.

V drugem delu trilogije Operacija Belo & Operacija Črno nas pisatelj slikovito popelje v čas, ko se je Hitler odločil za vedno uničiti partizanski upor na področju okupirane Jugoslavije. Kar mu seveda ni uspelo. Z velikim poznavanjem zgodovinskih dejstev, s popisom grozodejstev nemških okupatorjev in njihovih zaveznikov, nam celovito in z mnogimi detajli približa vse tisto, kar se je v resnici dogajalo v dveh najbolj poznanih nemških ofenzivah na tleh Jugoslavije, ki ju poznamo pod imenom Neretva in Sutjeska.

Ves čas med branjem tega obsežnega dela na 485 straneh knjige malce večjega formata, se sprašuješ, ali bi se Titovim partizanom uspelo prebiti iz nemškega (tudi ustaškega, četniškega in italijanskega) obroča, če ne bi okupatorji na povelje samega Hitlerja in pod poveljstvom Löhra tako kruto ravnali tako z zajetimi partizani kot s civilnim prebivalstvom. S tem so hote ali nehote v braneči se partizanski vojski zanetili neizmerno nepopustljivost, trmo in junaštvo, ki so dane in pogosto vidne pri domala vseh balkanskih narodih.

V drugem delu trilogije je pisatelj še bolj kot v prvem delu razkril mnoge Titove osebnostne napake in napačne odločitve, zaradi katerih so premnogi v času obeh ofenziv in tudi kasneje izgubili življenje, po drugi strani pa je popisal tudi tisti drugi del Titove osebnosti, ki ga je delal drugačnega, celo šarmantnega in med partizanskimi borci spoštovanega. Zaradi česar je v očeh mnogih še dolga desetletja kasneje veljal za odličnega stratega. Ob prebiranju te knjige pa izveš tudi marsikaj, česar v uradnih zgodovinskih učbenikih ne najdeš. Avtor knjige recimo obelodani, da je ob zaključku ofenzive Sutjeska Tito Winstonu Churchillu napisal pisno poročilo z nemalo laži in zavajanja. Ko ga na nekatere nedoslednosti in laži iz pisma opozori Sašo, mu Tito odgovori: »Komu to mar, Sašo? Zgodovino pišemo zmagovalci! Zapomni si to!«

Ko smo že pri izmišljenemu liku v knjigi, Sašu, ki je najprej služil generalu Löhru, potem po prebegu pa še Titu, je prav, da na tem mestu objavim še kratek odlomek iz knjige, ko je Sašo spoznal, s kom ima opravka: »Počasi je dojemal, kakšen privilegij je imel. Dodobra je spoznal dva genija na obeh vojskujočih se straneh. Generala Löhra in Tita! Oba sta imela roke do komolcev namočene v kri nedolžnih ljudi. Kateri general, ki se je zapisal v zgodovino, pa je ostal čistih rok?«

To, kar je avtor knjige položil v misli svojemu izmišljenemu junaku, je na nek način tudi vsem nam, ko smo se ob branju drugega dela trilogije soočili z nekoliko drugačno Neretvo in drugačno Sutjesko, kot smo jo poznali doslej.

Toplo priporočam, da se lotite branja. Sam že komaj čakam na tretji, zadnji del trilogije Lov na generala.

The post Namig za branje: Samo Javornik: Operacija Belo & Operacija Črno appeared first on Slovenec.