Namig za branje: Darko Đurić in Vladimir Habjan: Plosk ene roke

»Za vsakim dežjem posije sonce,« je del posvetila, ki mi ga je v to izpovedno knjigo zapisala moja žena, ko sem se vrnil s posega v izolskem Medicorju. Res je bilo vzdušje pred posegom malce deževno ali vsaj oblačno, a je na koncu – tako kot se pogosto dogaja v meni – spet posijalo sonce. Tudi sicer sem tak, da zelo prisegam na sonce, na sončne ljudi. Verjetno sem tudi iz tega razloga svoji zadnji knjigi, pesniški zbirki, dal naslov Iščem sonce. Ona že ve.

Zdaj pa h knjigi. Tudi naš nekoč odlični športnik Darko Đurić, ki sem ga imel čast spoznati na Krofkovem teku v Krašnji in z njim posneti kratek pogovor za televizijo ETV, je sončen človek. Z občasnimi odmiki, ko ga v kremplje stisnejo neuspeh, krivica, razočaranje, jeza, bes …

Čisto na začetku iskrene izpovedne knjige Darko zapiše, da so mu rekli, da ne bo nikoli hodil (rodil se je brez nog), da ne bo nikoli plaval (rodil se je brez ene roke), da ne bo vozil avta – in še marsikaj so govorili. On pa je vse to in še več dosegel ter pogumno stopil v življenje. Ob ljubeči rejniški družini je vedno našel sonce. Ne le, da je postal dvakratni svetovni in evropski prvak ter postavil štiri svetovne rekorde v plavanju – uspel je tudi poklicno.

V športu med paraplavalci bi zagotovo dosegel še veliko več, morda tudi naslov paraolimpijskega prvaka, če ga birokrati, ki določajo stopnjo invalidnosti, ne bi uvrstili v kategorijo paraplavalcev z dvema rokama – čeprav je sam plaval le z eno. Zdaj pa pomislite, kako hitreje plavamo, če uporabljamo obe roki.

Sam sem pred kratkim, ko sem prebiral to knjigo, poskusil plavati le z eno roko, drugo pa potisnil ob bok. Šele takrat sem zares začutil in spoznal, kaj je Darku in drugim uspelo v boju s paraplavalci z obema rokama. Morebiti je tudi zaradi teh krivic, ki so se dogajale na tekmovanjih (tudi na paraolimpijskih igrah), Darko prezgodaj končal svojo športno pot.

A vse ima svoj namen. Našel se je v drugih vodah – v motivacijskih. Takšna je tudi njegova knjiga. Motivacijska. Vse se da, če se hoče. Ne piše le o svojih izjemnih uspehih, temveč nam zaupa tudi marsikaj iz ozadja, ko so ga slabši rezultati ali uvrstitve na velikih tekmovanjih skoraj zlomili in je na dan privrela tudi njegova druga, ne le sončna plat. A borec, kot je bil in kot je še danes, nepopustljiv, je vedno našel pot nazaj.

Čeprav je že zelo zgodaj spoznal, da je in bo za vedno zaznamovan – kot invalid, kot nekdo, ki se mora vedno znova privajati na nove proteze, pri razvoju katerih je v kasnejših letih tudi sam prispeval številne koristne predloge za izboljšave. Kar ga je pogosto tudi veliko stalo. Ni vse zastonj.

V knjigi opisuje tudi lepo družinsko okolje v rejniški družini. Pa osebno ljubezen. In ljubezen do knjig, vožnje z avtomobilom …

Jože Okoren, prvi dobitnik paraolimpijske medalje za Slovenijo, je o Darku med drugim zapisal: »S ponosom zapišem, da je tudi po njegovi zaslugi postal šport invalidov bolj prepoznaven. Tudi po njegovi zaslugi je postal šport invalidov vse manj tabu tema.«

Knjiga je izšla pri Založbi Chiara.

The post Namig za branje: Darko Đurić in Vladimir Habjan: Plosk ene roke appeared first on Slovenec.