Namig za branje: Aleš Šteger: Ogenj

Aleša Štegerja sem doslej poznal le kot avtorja pesniških zbirk in esejev, ne pa tudi kot romanopisca. Za kar mi je kar malce žal. Ker izvrstno piše. Roman, o katerem bom kasneje napisal malce več, je namreč prava poslastica za ljubitelje slovenskega jezika in slovenske književnosti. Včasih sem imel med branjem občutek, kot da prebiram Draga Jančarja, vsaj v tistem delu, ko avtor opisuje predvojno, vojno in povojno dogajanje. Z distance, ravno dovolj kritično in nikoli tako, da bi se nagibal na eno ali drugo stran.

Ko sem pred mesecem v roke dobil njegov roman Ogenj, ki je izšel pri Beletrini, sem si ga prihranil za branje na avtobusu na poti v Španijo in nazaj. A ker je tako zanimiv, sem z branjem zaključil že nekje na pol poti . Gre pa za življenjsko zgodbo Štefke Cobelj, ki je bila napisana na osnovi arhivskih dokumentov in pričevanj o Ptujčanki, partizanki, po vojni pa predstavnici jugoslovanske vlade, ki je svoje znanje koristno uporabila za delo po svetu, za delo kustosinje in muzejske direktorice. Pisatelj je z dobršno mero distance do ideologije enih ali drugih (tudi kar se tiče glavne osebe v romanu), nazorno popisal vse poti in stranpoti predvojnega, vojnega in povojnega časa.

Življenje glavne junakinje romana nikakor ni pravljično, je precej žalostno. Najprej jo izda in se ji skorajda odpove lastna družina, z njo, ki se ne rine v ospredje, pa je neprijazna tudi povojna partijska elita v Beogradu, ki pa zna hkrati izkoristiti njeno bogato poznavanje umetnosti, nenazadnje tudi znanje tujih jezikov. Mnogo bolj neprizanesljiv, docela krivičen pa je njen domači Ptuj, ki ji ne da dihati.

Če na kratko povzamem življenje protagonistke romana, lahko z žalostjo zapišem, da je odraščala v družini z malo trgovinico, ki ji ni bila naklonjena in je ostala brez prave ljubezni in priložnosti za šolanje. Šla je tudi skozi burno obdobje partizanke in izgube pravzaprav edine prave ljubezni v času vojne, po vojni pa tudi ni uspela zaustaviti komunističnega razlastninjenja staršev, kar jo je še bolj izločilo iz kroga družine, ki je v njej videla ideološko sovražnico. Priložnost za šolanje je po vojni našla v Beogradu, kjer pa ni znala ali hotela izkoristiti, tako kot mnogi drugi njeni sovrstniki, svojega partizanskega in partijskega pedigreja. Po dokaj uspešni karieri dela kustosinje in organiziranja razstav doma in po svetu, kar v materialnem smislu nikakor ni bilo poplačano, je na noge postavila še muzej na Ptuju, kjer pa je ravno tako doživela bridko razočaranje. Šele v jeseni svojega življenja se je nekoliko zbližala z vdovo in bolno mamo. Na koncu pa se iz tega sveta še poslovila ni tako, kot se spodobi za vsakega izmed nas.

Mojstrovino Aleša Štegerja, napisano z mnogimi kratkimi stavki, kar se mi zdi še ena značilnost te knjige, vam toplo priporočam.

The post Namig za branje: Aleš Šteger: Ogenj appeared first on Slovenec.