Namesto da se dobrikamo Trumpu, raje razmislimo o digitalni suverenosti

Problem Evrope ni zgolj v tem, da smo v preteklosti po dogovoru z Američani izgubili nekatere industrije, zdaj pa nam njihov veliki »Mag« meče polena pod noge. Zdi se, da smo izgubili tudi ponos. Namesto da bi nehali zlivati gnojnico sami nase, bi končno morali narediti to, kar že dolgo vemo, da je nujno.

Preprosto ne verjamem, da smo na nekaterih tehnoloških področjih postali marginalni zato, ker bi bili neumni ali ker ne bi razumeli pomena strateške neodvisnosti. Veliko bolj verjamem v dogovor, kdo bo počel kaj, ki pa očitno ne velja več. Če je tako, je pot Evrope logična. Boleča ločitev in postopna osamosvojitev.

Zamislite si, da internet preneha delovati. Ne morete več plačevati s plačilnimi karticami, telefoni ali urami. Zdravniki nimajo dostopa do podatkov o pacientih, iz računalnikov izginejo programi in podatki, družbena omrežja so nedosegljiva. In to je le začetek. Digitalna infrastruktura, ki jo nadzirajo ameriška podjetja, je v teoriji izklopljiva. Si predstavljate, da bi ameriška vlada to izkoristila za izsiljevanje Evrope? Nekateri boste dejali, da to ni mogoče. Da Trump in njegovi tega nikoli ne bi storili. Ste prepričani?

Odvisni smo od Googlovih, Applovih, Microsoftovih in še marsikaterih drugih ameriških računov. Če bi bili izbrisani ali deaktivirani, bi izgubili dostop do cele vrste programov in storitev. Seveda se to verjetno ne bo zgodilo. Preveč bi prizadelo tudi omenjena podjetja. A ker je teoretično mogoče, te grožnje preprosto ne moremo zanemariti. Če ne drugega, nas bodo ameriški prijatelji na dejstvo, da smo od njih odvisni, spomnili ob vsaki priložnosti.

Amazon Web Services, Microsoft Azure in Google Cloud obvladujejo približno 70 odstotkov evropskega trga storitev v oblaku, medtem ko imajo evropski ponudniki le okoli 15 odstotkov. Kakšen pomen imajo te storitve, smo na lastni koži občutili konec lanskega leta, ko je oktobra za nekaj ur izpadla Amazonova infrastruktura, dva meseca pozneje pa še Cloudflare. Aprila lani so se z resnimi težavami soočali tudi Španci in Portugalci, ko je zaradi daljšega izpada električnega omrežja življenje za trenutek zastalo. Trgovine niso sprejemale plačilnih kartic, če so bile sploh odprte, restavracije prav tako ne, javni prevoz ni deloval, celo mobilno omrežje je bilo nekaj časa nemo.

Se Evropa končno prebuja? Morda, a če se, potem to počnemo počasi. Po mnenju nekaterih prepočasi. Švedi na primer v mestu Helsingborg preverjajo, kako bi javne storitve delovale ob izpadu električnega omrežja. Cilj enoletnega projekta je prepoznati tveganja in oblikovati odzive na krizne razmere. Drugod bolj sramežljivo uvajajo ukrepe za krepitev digitalne suverenosti in zmanjševanje odvisnosti od globalnih tehnoloških podjetij.

V ospredje se ponovno vračajo prostokodne rešitve, ki so bile pri nas aktualne pred desetletji, nato pa so ideje zamrle, deloma tudi zato, ker smo se znova zazibali v navidezno varno zavetje znanega. Idej za spodbujanje uporabe odprtokodne programske opreme v javni upravi ni manjkalo, a se stvari niso premaknile niti za milimeter. Drugje so šli dlje. Najdlje morda v nemški zvezni deželi Schleswig-Holstein, kjer je deželna vlada večino Microsoftovih sistemov zamenjala z odprtokodnimi alternativami in preklicala skoraj 70 odstotkov licenc. Do konca desetletja želijo odpraviti odvisnost in storitve globalnih tehnoloških podjetij uporabljati le še izjemoma. Temu primeru bi Slovenija zlahka sledila! Namesto tega vsako leto veliko prispevamo v Microsoftovo blagajno, za nagrado pa so ukinili lokalno podjetje.

Francozi so napovedali prehod na lastno videokonferenčno rešitev, če ne drugega, kot način omejevanja ameriškega vohunjenja. Vse več evropskih držav vlaga v razvoj odprtokodnih platform za komunikacijo, upravljanje dokumentov in izmenjavo videa, s ciljem, da postanejo konkurenčne globalnim ponudnikom. V tem kontekstu je zanimiv tudi italijanski prevzem ameriške platforme Vimeo in takojšnja odpustitev skoraj vseh zaposlenih.

Tako kot je v času krize smiselno poskrbeti za dostop do hrane, vode in zdravil, bi morali biti pozorni tudi na to, katere digitalne storitve uporabljamo osebno in poslovno. Razmislite, kje so shranjena vaša elektronska pošta, osebne fotografije in pogovori. Kdo ima dostop do teh podatkov, kdo jih lahko uporablja in pod kakšnimi pogoji. Kako enostavno jih je varnostno kopirati, obnoviti ali preseliti drugam.

Da bi katerikoli narod ali zveza držav sploh lahko resno obravnavala tveganja izpadov digitalne infrastrukture in storitev v oblaku, jih mora obravnavati z enako resnostjo kot pristanišča, cestno omrežje, vodovod, električno omrežje in drugo fizično infrastrukturo. Ko pride do težav, ne moremo čakati, da jih odpravijo zunanji izvajalci. Globalna tehnološka podjetja so namreč dovzetna za tuje politične vplive. Kitajci so to že zdavnaj razumeli, zato tam praktično ne uporabljajo ničesar tujega.

Nobena država, kaj šele celina, ne bo nikoli popolnoma digitalno neodvisna in tudi ne bi smela biti. Toda če Evropa združi moči, lahko zagotovi, da njeni digitalni sistemi ostanejo dostopni in pod nadzorom. Čas je, da nehamo zlivati gnojnico po sebi in nekritično hvaliti Ameriko ali Kitajsko. Treba je najti kanček evropskega ponosa in se naučiti ceniti lastne digitalne storitve. Ali pa, kaj sledi, preberite v Cankarjevih Hlapcih.

Naslovna fotografija Depositphotos

The post Namesto da se dobrikamo Trumpu, raje razmislimo o digitalni suverenosti appeared first on Tehnozvezdje.