Namakalni sistem v slovenski Istri

V času, ko so vremenske razmere vse bolj nepredvidljive in sušna obdobja pogostejša, postaja vprašanje namakanja kmetijskih površin v slovenski Istri vse bolj pereče. Brez dežja ni pridelka in brez namakanja si prihodnosti skoraj ne moremo več predstavljati. Podatki Agencije Republike Slovenije za okolje kažejo, da sta bili leti 2022 in 2024 med najbolj sušnimi v zadnjih 70 letih. Kmet, ki nima dostopa do stabilnega vodnega vira, si lahko le težko zamišlja resno pridelavo zelenjave ali sadja.  

Namakalni sistemi predstavljajo tehnično rešitev, s katero je mogoče zagotoviti redno in nadzorovano oskrbo rastlin z vodo tudi v najbolj sušnih obdobjih. Tehnološko gre za sistem, ki se začne pri vodnem viru, pri čemer gre lahko za podzemno vodo, reko, zadrževalnik ali zbiralnik deževnice. Voda se s pomočjo črpalne postaje prečrpa v glavni cevovod, od tam pa po razdelilnih ventilih potuje do končnih uporabnikov, torej škropilnic ali kapljičnih trakov. Naprednejši sistemi vključujejo tudi avtomatske krmilnike, senzorje vlage in vremenske postaje, ki optimizirajo porabo vode glede na dejanske potrebe rastlin.

Čeprav gre za osnovno infrastrukturo sodobnega kmetijstva, so takšni sistemi v Sloveniji še vedno redkost. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano imamo za namakanje opremljenih le okoli štiri do šest tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, kar predstavlja manj kot tri odstotke vseh kmetijskih površin. Največji sistemi se nahajajo na Goriškem (npr. sistem Vogršček), v Pomurju in na Dravskem polju. Leta 2024 je Ministrstvo objavilo dva razpisa, enega za izgradnjo novih namakalnih sistemov ter drugega za posodabljanje starih. Obseg sredstev je bil pet milijonov evrov, ki so bila porabljena skoraj v celoti. 

Na območju slovenske Istre za zdaj ni vzpostavljenega večjega javnega namakalnega sistema. Obstajajo posamezne izjeme. Po podatkih iz poročila o delu Znanstveno-raziskovalnega središča Koper za leto 2021 je bil leta 2013 v Pobegih vzpostavljen namakalni sistem na prvem slovenskem raziskovalnem nasadu žižul. V zasebnem oljčniku v Dekanih pa od leta 2009 poteka prvi raziskovalni poskus namakanja oljk. V letu 2021 je bila za vzpostavitev nasada v okviru javne službe v oljkarstvu nabavljena oprema, med katero je bil tudi kapljični podzemni namakalni sistem za namakanje nasada.

Kmetje, ki že skoraj stoletje na območju ankaranske bonifike namakajo zelenjavo, pa so julija izrazili skrb, da bi poglobitev obrobnega kanala s strani Luke Koper lahko povzročila vdor slane vode v njihov namakalni kanal. Desni razbremenilnik reke Rižane naj bi po zasnovi ležal nižje od morske gladine, kar pomeni, da bi lahko slana voda vdrla v kanal in nato na kmetijska zemljišča. 

Ministrstvo za kmetijstvo je zato sklicalo dva usklajevalna sestanka z vsemi ključnimi deležniki: kmeti, občinama Ankaran in Koper, Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (SKZG), Direkcijo za vode, Zavodom za varstvo narave in Ministrstvom za naravne vire in prostor. Na njih so dosegli soglasje o nujnih ukrepih, in sicer o uvedbi monitoringa zasoljevanja kmetijskih površin ter o ohranitvi pretočnosti kanala s sladko vodo. SKZG RS bo začel z izgradnjo namakalnega sistema, takoj ko bodo razmere to dopuščale. 

Ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić je dejala, da so prepoznali nujnost kratkoročnih rešitev, in sicer monitoringa in ohranjanja trenutnih razmer, ter dolgoročno intenzivne gradnje namakalnega sistema na omenjenem območju. SKZG RS je prevzel zavezo, da bo vzpostavil javni namakalni sistem, kar pomeni strukturirano in sistemsko oskrbo z vodo za posamezna kmetijska zemljišča na bonifiki.

Konec julija je župan Občine Ankaran Gregor Strmčnik Luko Koper tako kot kmetje pozval, naj takoj zaustavi gradbena dela na projektu »Ureditev ankaranskega obrobnega kanala – faza 1A«. Ob tem je zahteval izpostavitev nujnosti začasne zaščite kmetijskih zemljišč, saj naj bi trenutna izvedba del ogrozila površine zaradi možnosti vdora slane vode v kanal, kar lahko neposredno prizadene lokalno kmetijstvo. Občinski svet je nato izdal sklep, ki sicer podpira ureditev obrobnega kanala, a hkrati opozarja, da trenutna dela poslabšujejo poplavno varnost in ogrožajo kmetijska zemljišča. Zato zahtevajo dopolnitev projektne dokumentacije ter vzpostavitev začasnih zaščitnih ukrepov za preprečitev slanega vdora in stabilno oskrbo s sladko vodo. Dogajanje izpostavlja napetost med nujnimi infrastrukturnimi posegi in zaščito agrarne krajine – občina namreč opozarja, da lahko trenutni potek projekta pomembno vpliva na kmetijsko rabo in kakovost zemlje. 

Zaledje slovenske Istre tako ostaja brez sistemske podpore na področju namakanja. Kljub evropskim sredstvom, ki so na voljo za gradnjo takšnih sistemov, se lokalne skupnosti in država še niso uskladile glede dolgoročnih rešitev. Ob vsem tem postaja jasno, da voda v Istri ni le naravni vir, ampak strateški izziv. Če ne bo pravočasnih vlaganj v infrastrukturo, bo prihodnost kmetijstva v regiji pod vprašajem. Namakalni sistemi niso več luksuz, ampak temelj preživetja.

Ana Zupan