Najtišji alarm v odnosu: ko se ena oseba vedno vrača, druga pa ne

Če oba delata na odnosu, se to najbolj jasno pokaže v ponavljajočih se dejanjih: oba se vračata k pogovoru, oba prevzemata odgovornost za svoj del problema in oba poskusita nekaj konkretno spremeniti. To ne pomeni, da sta vedno enako mirna ali spretna v komunikaciji, ampak da se trud ne konča pri besedah. Kadar napor vztrajno prihaja le z ene strani, se to praviloma pokaže kot utrujenost, občutek osamljenosti v odnosu in kopičenje zamer.

Zakaj so dejanja zanesljivejši znak kot besede?

Besede (“bom se potrudil”) so lahko iskrene, a brez dejanj ne povedo, ali je napor trajen. Uporaben kriterij je, ali se partner spremeni tudi takrat, ko ni pod pritiskom ali grožnjo razhoda.

Foto: Napor v odnosu

Raziskovalec odnosov John Gottman v svojem okviru o “štirih jezdecih” opisuje vzorce komunikacije, ki so posebej škodljivi: kritiko, prezir, obrambno držo in umik (stonewalling). Poanta za prakso ni, da se pari nikoli ne skregajo, temveč da v odnosu, kjer delata oba, ta vzorec ne postane stalna “privzeta nastavitev”. Ko eden partnerja redno zaničuje, se brani brez poslušanja ali se popolnoma umakne, drugi ostaja sam z reševanjem problema.

Kdaj lahko rečete: “Da, oba delava na odnosu”?

Najbolj prepoznavni znaki so preprosti, a zahtevni za vzdrževanje:

• Pogovor se zgodi tudi po konfliktu. Ne le v trenutku krize, ampak tudi kasneje: “Včeraj mi ni bilo prav. A lahko to še enkrat predelava?”
• Oba znata narediti popravek. To pomeni opravičilo brez “ampak” in popravo vedenja, ne le razlage.
• Oba prispevata ideje, ne le kritike. Če predloge (“dajva določiti pravilo za prepire”, “dajva imeti en večer na teden zase”) daje vedno ena oseba, je to znak neravnovesja.
• Dogovori nekaj časa držijo. Popolnosti ni, a v “skupnem” odnosu se vidijo vsaj majhne, merljive izboljšave.

V praksi to izgleda tako: eden se je prej ob konfliktu umaknil za več dni; zdaj pove, da potrebuje premor, a se tudi vrne: “Čez eno uro se pogovoriva.” To je že premik, ker vključuje drugega, ne le izginotje.

Zakaj je pomembna odzivnost, ne samo “pravičnost”?

Pri parih je pogosto zavajajoče šteti, kdo naredi več. Smiselnejše je vprašanje, ali se partner odzove, ko je drugemu težko. Model čustvene odzivnosti, ki ga povezujejo z EFT (čustveno usmerjeno terapijo), opisuje tri komponente: dostopnost, odzivnost in vključenost (A.R.E.). Ključna ideja je, da varnost v odnosu raste, ko je partner čustveno “dosegljiv” in se odzove na stisko, ne pa jo presliši ali razvrednoti.

To je tudi dober “test realnosti”: ko poveste nekaj ranljivega (“počutim se zapuščeno”), ali partner to presliši, se obrne na šalo, napade nazaj, ali pa poskusi razumeti in se približati?

Kaj če imate občutek, da se trudite samo vi?

Ta občutek je pomemben podatek, ker dolgotrajna enostranskost navadno ne ostane brez posledic. Pri tem pomaga ločiti tri situacije:

1) Začasno neravnovesje (lahko je “DA”).
Eden je v težkem obdobju (bolezen, izgorelost, družinske obveznosti). Drugi nosi več, vendar prvi to priznava, se zahvaljuje in ob prvi priložnosti vrača prispevek.

2) Pasivno sodelovanje (pogosto “NE”).
Partner pristane na pogovor, a ničesar ne začne sam. Obenem se spremembe pojavijo le za kratek čas, nato se vse vrne na staro.

Foto: Pasivno sodelovanje v pogovoru

3) Prazne obljube ali prelaganje krivde (jasno “NE”).
“Ti si preobčutljiv/a.” “To ni problem.” “Če bi ti drugače povedal/a, bi bilo v redu.” Tak odnos običajno pomeni, da en partner dela, drugi pa upravlja škodo.

Raziskave o zaznani pravičnosti v gospodinjskem delu in delitvi stroškov kažejo, da je občutek nepravičnosti do sebe povezan z nižjo kakovostjo odnosa. Poenostavljeno: ko se človek dalj časa počuti, da daje več, kot prejema, zadovoljstvo pada, tudi če se o tem ne prepirata vsak dan.

Ali drži, da mora biti vse 50 : 50?

Ne. V zdravem odnosu ni nujno, da je prispevek vedno enak, mora pa biti zaveza obeh, da se neravnovesja opazijo in popravijo. Mit je, da “če je pravi, bo vse teklo samo”. Dejstvo je, da se tudi dobri pari včasih ujameta v slabe vzorce, razlika pa je, ali oba priznata težavo in jo poskusita nasloviti.

V slovenskem kontekstu je koristno dodati še nekaj: pomoč je realno dostopna, a pogosto omejena s čakalnimi dobami ali stroškom. Zato se pari pogosto vrtijo v istem krogu in upajo, da bo minilo. Statistika razvez sama po sebi ne razlaga razlogov, pokaže pa, da razhodi niso redkost in da odlašanje z reševanjem težav ni redek vzorec. SURS je za leto 2023 poročal o 6.388 sklenjenih zakonskih zvezah in 2.165 razvezah.

Kaj če se partner trudi, a “napačno”?

To je pogost scenarij: en partner misli, da dela na odnosu, drugi tega ne občuti. Takrat je smiselno pogovor preusmeriti z obtožb na merljive primere:

• “Ko sem v stiski, potrebujem, da me poslušaš 10 minut brez rešitev.”
• “Ko se skregava, mi veliko pomeni, da se še isti dan vrneva k temi.”

Če se partner odzove z radovednostjo (“okej, povej mi, kako”), je to dober znak. Če se odzove z razvrednotenjem (“spet kompliciraš”), je to slab znak, ker ne gre za “napačno” pomoč, ampak za zavrnitev vaše potrebe.

Ali drži, da “če bi bilo resno, bi se spremenil takoj”?

Ne. Spremembe so pogosto počasne, posebej pri vzorcih, ki so stari več let. Bolj pošten kriterij je: ali partner pokaže trend in vložek (tudi z napakami), ali pa se sprememba pojavi le kot kratka epizoda. V odnosu, kjer delata oba, sta napaka in popravek del procesa, v odnosu, kjer dela le eden, pa napaka ostaja, popravek pa je vedno na isti strani.

Katere znake je smiselno vzeti kot opozorilo?

Nekateri znaki so pomembni, ker kažejo, da skupno delo ne steče:

• ponavljajoč prezir (posmeh, zaničevanje),
• umik brez dogovora o vrnitvi k pogovoru,
• stalno obračanje krivde na drugega,
• strah pred pogovorom (ker se vedno konča z napadom ali kaznovanjem).

Foto: Umik iz pogovora

Če se pojavljajo redno, je težko govoriti o skupnem delu, tudi če občasno pride do lepih trenutkov.

Kaj si je smiselno zapomniti, ko tehtate, ali delata oba?

Odnos, na katerem delata oba, ni odnos brez težav, ampak odnos, kjer se oba vračata k reševanju, s prevzemanjem odgovornosti in konkretnimi spremembami. Če je vaš trud dolgotrajno enostranski, je prav to ključni podatek, ne “slab občutek”. Najbolj pomirjujoče spoznanje je pogosto to, da za oceno ne potrebujete ugibanja: glejte ponavljajoča se dejanja, ne posameznih izjem.

Pripravil: J.P.

Vir: Gottman Institute, ICEEFT, SURS, PLOS ONE, ScienceDirect, Eurofound, Pexels

The post Najtišji alarm v odnosu: ko se ena oseba vedno vrača, druga pa ne first appeared on NaDlani.si.