Naj vas ne skrbi denar, ki ostane ljudem! Reberšek Sukičevi nalil čistega vina, ob tem pa ostaja vprašanje milijonskih državnih nakupov pod Golobovo vlado

V studiu 24UR ZVEČER sta se poslanka Levice Nataša Sukič in poslanec NSi Aleksander Reberšek ostro soočila glede razvojnega zakona. Medtem ko je Sukičeva opozarjala na milijardni izpad javnofinančnih prihodkov, je Reberšek poudaril, da se država ne bi smela bati denarja, ki ostane ljudem. Soočenje odpira še širše vprašanje: zakaj ob davčnih razbremenitvah tako natančno preštevamo milijone, ob spornih državnih nakupih pa pogosto šele naknadno ugotavljamo odgovornost?

Reberšek Sukičevi: »Nikoli se ne smemo bati denarja, ki ostane pri ljudeh«

V torkovi oddaji 24UR ZVEČER sta se poslanca Nataša Sukič in Aleksander Reberšek soočila glede razvojnega zakona, o katerem bodo državljani na referendumu odločali 6. decembra. Sukičeva je opozorila na morebitne posledice davčnih razbremenitev za državni proračun, predvsem za financiranje zdravstva, pokojnin in drugih javnih storitev.

Ko gre za nižje cene hrane, se pojavi vprašanje milijardne luknje

Eden najbolj odmevnih ukrepov razvojnega zakona je predvideno znižanje DDV na osnovna živila in določene energente. Reberšek zagovarja stališče, da bi se s tem zmanjšali stroški gospodinjstev, ljudem pa bi ostalo več razpoložljivega dohodka.

Sukičeva je opozorila na pomembno težavo: ni zagotovila, da bodo trgovci znižanje DDV v celoti prenesli v maloprodajne cene. Navedla je tudi izkušnje nekaterih drugih evropskih držav, kjer davčne razbremenitve niso nujno prinesle pričakovanih pocenitev. Prav zato bo pri morebitni uveljavitvi zakona pomembno spremljati tudi končne cene in ne le davčnih stopenj.

Za Litijsko 7,7 milijona, za računalnike še 6,5 milijona evrov

Medtem ko razprava teče o tem, koliko denarja bi lahko zaradi nižjih davkov ostalo ljudem, se velja spomniti tudi nekaterih odmevnih primerov državne porabe. Država je konec leta 2023 za stavbo na Litijski cesti v Ljubljani odštela približno 7,7 milijona evrov. Posel je sprožil politično afero in postopke preverjanja gospodarnosti ter zakonitosti porabe.

Veliko pozornosti je pritegnil tudi nakup 13.000 prenosnih računalnikov v vrednosti približno 6,5 milijona evrov. Računsko sodišče je ugotovilo, da ministrstvo pri nakupu ni ravnalo skladno z načeloma učinkovitosti in gospodarnosti. Med drugim ni ustrezno izkazalo potreb po tolikšni količini opreme.

Takšni primeri upravičeno odpirajo vprašanje, ali država z enako skrbnostjo nadzoruje lastno porabo, kot ocenjuje vsak evro davčnih razbremenitev. Seveda je treba ločiti med ugotovljenimi nepravilnostmi in morebitno kazensko odgovornostjo, ki jo ugotavljajo pristojni organi.

Razvojni zakon: več denarja za gospodinjstva in gospodarstvo?

Razvojni zakon predvideva več ukrepov, s katerimi želi vlada zmanjšati davčne in prispevne obremenitve ter spodbuditi gospodarstvo.

Med pomembnejšimi so znižanje DDV na osnovna živila in določene energente, ugodnejši pogoji za normirane podjetnike, razbremenitve na področju dolgotrajne oskrbe ter uvedba razvojne kapice. Po oceni vlade bi ukrepi povečali razpoložljivi dohodek gospodinjstev, izboljšali konkurenčnost podjetij in spodbudili investicije.

Podporniki zakona poudarjajo, da večji razpoložljivi dohodek pomeni tudi večjo potrošnjo in dodatno gospodarsko dejavnost. Toda pomembno je, da se pričakovani pozitivni učinki tudi dejansko uresničijo in da se ob tem ohrani stabilno financiranje javnih storitev.

Fiskalni svet opozarja na 1,2 milijarde evrov

Prav na javnofinančna tveganja je v televizijskem soočenju opozarjala Sukičeva. Po analizi Fiskalnega sveta bi razvojni zakon lahko leta 2027 neposredno poslabšal javnofinančni saldo za približno 1,2 milijarde evrov.

Fiskalni svet sicer ocenjuje, da bi zakon spodbudil gospodarsko rast, vendar po njegovih simulacijah dodatna gospodarska dejavnost ne bi v celoti nadomestila izpada prihodkov niti v desetletnem obdobju.

Pri tem je treba poudariti, da ocena vključuje tudi začasne ukrepe in zato ne predstavlja nujno trajnega letnega stroška. Reberšek in drugi podporniki zakona poudarjajo razvojne učinke razbremenitev, Sukičeva in nasprotniki zakona pa opozarjajo na tveganja za solidarnostne sisteme. To sta dve različni ekonomski usmeritvi, ki ju je treba presojati na podlagi učinkov na gospodarstvo, gospodinjstva in dolgoročno vzdržnost javnih financ.

Manj neučinkovite porabe, več koristi za ljudi

Nadzor javnih naročil, preglednost poslovanja in odpravljanje neučinkovite porabe bi morali biti stalne naloge države, ne zgolj odziv na posamezne afere.

Naj nas ne skrbi le denar, ki ostane ljudem. Skrbeti nas mora tudi, kako država porablja njihovega.

Soočenje Reberška in Sukičeve je razkrilo pomembno razliko v pogledih na vlogo države. Eno stališče v ospredje postavlja višji razpoložljivi dohodek ljudi in nižje davčne obremenitve, drugo pa opozarja na varovanje proračunskih prihodkov in javnih storitev. Ob tem pa ostaja pomembno vprašanje, ki presega politične razlike: ali je vsak evro javnega denarja porabljen gospodarno in v korist prebivalcev?

Javni denar ni denar politike. Je denar ljudi, ki ga država upravlja v njihovem imenu. Zato si odgovorno ravnanje zasluži vsak evro. Tako tisti, ki ostane v denarnici državljana, kot tisti, ki ga država porabi iz proračuna.

p.n.