Naj počiva v miru! #Ajdapiše

Sredi delovne vneme, ko sem hitela z opravki, skušala rešiti stvari, si belila glavo, le kako naj vse uspem narediti, da bo dovolj dobro, torej vsaj popolno (po teh mojih, osebnih, preveč visokih standardih), sem prejela sporočilo – vzemi si počitek, preden ti rečejo “počivaj v miru”. 

Ustavila sem se. In se dobro zamislila. Na podlagi tistih premislekov nekaj ur nazaj, ki so bili narejeni po, med in pred temi delovnimi opravki, sem potem začela pisati te vrstice s pogledom na sončni zahod. Ko sem opazovala drevesa, ki so samo malo spremenila svojo barvo. Če gozd gledaš vsak dan, sprememb ne opaziš takoj. Če pa si odsoten po teden ali več, pa hitro vidiš: poletja je konec in jesen je že potrkala na vrata. 

Ženemo se in hitimo. Ne opazimo sprememb v naravi, dokler niso očitne že slepemu, če kanček pretiravam. In čemu se tako zelo ženemo? Ali se sploh zavedamo, da brezglavo hitimo? 

Kasneje isti dan sem stala pred Hoferjem. Ker sem čakala, sem se odločila, da podarim denar gospodu, ki mi je v zameno dal revijo Kralji ulice. In lotila sem se branja, kar tam na ulici. Tudi tokrat so se v reviji skrivali izjemno zanimivi zapisi, ki so razkrivali bogastvo in bolečino ljudi, ki jih redkokdo opazi. Ko sem to brala, sem še vedno stala v bližini vhoda trgovine in zanimivo mi je bilo hkrati opazovati ljudi. Dejansko me je pozitivno presenetilo, koliko ljudi je omenjenega gospoda prijazno pozdravilo in mu dalo denar. Nihče pa ni vzel revije. 

Čemu? Ker ne berejo? Ker nimajo časa? Ali pa jih preprosto ne zanima?

Dejstvo je, da je danes res vsega preveč. In kot navdušena knjigoljubka bom priznala tudi naslednje – tudi knjig je preveč. Kot je preveč tudi filmov in glasbe – praktično vsega! Kvaliteta se je izgubila v poplavi kvantitete in tako pravi umetniki ne pridejo do izraza. V času vzpona umetne inteligence pa še toliko težje. 

Človek je tako v današnjih dneh stalno v stresu, ker se ves čas zaveda: preprosto ne zmore vsega. Nikoli ne bomo prebrali vsega, kar si želimo. Ne pogledali vseh filmov, ki si jih želimo videli. Niti potovali v vse kraje, o katerih sanjamo. Svet ponuja preveč za naša kratka življenja. In pod pritiskom tega stresa naredimo največjo napako ter tako hitimo, hitimo, hitimo, da bi ujeli še en vlak in še en pa še en … Ter tako hkrati nikoli ne znamo uživati v tistem prvem vlaku. V tistem prvem trenutku. V tistem članku revije, ki nam je bila dana v točno tistem trenutku na točno tistem kraju, na katerem smo se znašli. Čemu smo se znašli tam? Ne vem. A ravno to je bistvo in čarobnost naših življenj. 

V šolah, znotraj vnaprej določenih sistemov, ki niso več kos današnjim časom (in v tej obliki sploh niso bili zares nikoli koristni), so nas učili, da je zgodovina človeštva linearna premica. Po letu 1990 so nas nehali učiti, da je pred vrhuncem komunizma, ki mu sledi razsvetljenstvo, najboljši socializem. Toda dikcija se ni veliko spremenila. Sedaj je na vrhu te premice demokracija. To, kar imamo danes. Pa smo res na vrhuncu? Nam je zaradi udobnosti življenja, torej tople postelje, polnega hladilnika in avtomobila v garaži, res bolje? Je racionalizem v duhu razsvetljenstva res bil korak naprej proti boljšemu, polnejšemu življenju? Neodvisnemu in svobodnemu življenju? Je naša logika res logična? Ta filozofski premislek dodajam, ker nam logika jemlje intuicijo. Slednja pa nam daje vero v ta trenutek. Vero v to, da smo tukaj in sedaj ravno na pravem koncu sveta. Za nas! In da je zapis, ki nam je v tem trenutku podan v roke, točno to, kar moramo v tem trenutku prebrati. In človek, ki nam to ponudi, je točno pravi, da ga opazimo, kajti morda nam bo dal več kot prijaznost nasmeha. Morda nam bo dal lekcijo, ki jo potrebujemo, da gremo v pravo, za nas boljšo smer. 

Zaključujem z žalostnim prizorom, ki ga opazujem vsak večer na svoji poti. V oknu opazim mladega fanta, menim, da je srednješolec. Vsako popoldne oziroma vsak večer ga opazim, ko po več ur sedi za računalnikom. Hermetično zaprt v umetnem prostoru, z zaprtimi okni, da se prepreči vdor zraka, vdor narave. Preden me obtožite zasledovanja, naj se opravičim, da ta prizor opazim na svoji poti – kadarkoli grem po njej, ga opazim, da še vedno sedi. Dela nalogo s ChatGPT-jem, gleda Youtube posnetke in igra igrice. Več ur. Vsak dan. Poleti, pozimi. Med šolo in počitnicami. Mlad, zdrav, čeden fant. To je to, kar smo postali. Sedeči roboti, ki ne opazimo ne sprememb narave in ne sveta. 

In to je ta paradoks. Hitimo, da bi doživeli čim več. V resnici pa so naše izbire napačne, kar nas izžema in počasi uničuje. Zatorej: stop. Ustavi se in izberi. Malo bolje … 

Ajda Vodlan 

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Naj počiva v miru! #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.