Naj bo Božič pristen, družinski praznik in ne praznik potrošništva!

Božič je eden redkih praznikov, ki nosi v sebi skoraj univerzalno sporočilo: bližino, mir in človeško povezanost. Ne glede na vero ali svetovni nazor se v tem času nekaj v družbi upočasni. Luči so mehkejše, pogovori daljši, mize bolj polne – ne le hrane, ampak ljudi. Prav tu pa se skriva tudi tiha nevarnost sodobnega božiča: da toplino zamenjamo s potrošništvom, bližino z nakupovalnimi seznami in smisel s ceno daril.

Božič ni nastal kot tekmovanje v okrasju, darilih ali popustih. Njegovo bistvo je bila vedno skupnost. Skupnost družine, sosedov, prijateljev. Čas, ko se ljudje zberejo, ker želijo biti skupaj, ne zato, ker “morajo”. V tem smislu je božič bolj družbeni kot materialni praznik. Je opomnik, da človek ne živi od predmetov, ampak od odnosov.

Pretirano potrošništvo to sporočilo postopoma zamegljuje. Trgovine začnejo z božičem že novembra, reklame ustvarjajo občutek, da brez pravega darila praznik ni “uspel”, starši pa se pogosto znajdejo pod pritiskom, da morajo kupiti vedno več. A otroci si v resnici ne zapomnijo cene darila. Zapomnijo si občutek: vonj po piškotih, skupno okraševanje, fotografiranje, smeh za mizo, zgodbe starih staršev. Spomin je socialen, ne potrošniški.

Božič kot praznik družine pomeni čas, ko smo drug drugemu zares prisotni. Ne z očmi na telefonu, ne z mislijo na naslednji opravke, ampak v pogovoru, poslušanju, tišini. Toplina, ki jo iščemo v darilih, se v resnici rodi v odnosih – v preprostem dejanju, da nekoga slišimo, sprejmemo ali objamemo. To je toplina, ki traja dlje od decembra.

Skupnostni vidik božiča je danes morda celo pomembnejši kot kadarkoli prej. Svet je hiter, razdrobljen in pogosto osamljen. Prav zato božič ne bi smel biti individualni projekt “popolnega praznika”, temveč skupni dogodek solidarnosti. To je čas, ko pomislimo na tiste, ki so sami, bolni ali v stiski. Ne iz usmiljenja, ampak iz zavesti, da smo kot družba povezani.

Božič ne izgubi ničesar, če je skromnejši. Nasprotno – pogosto šele takrat dobi svoj pravi pomen. Manj stvari, več časa. Manj hrupa, več pogovora. Manj primerjanja, več hvaležnosti. V tem ravnovesju se skriva praznik, ki ni izčrpavajoč, ampak pomirjujoč.