Nadzorne kamere v obalnih občinah

V zadnjih letih so se na ulicah mest slovenske Istre pojavile številne nadzorne kamere, ki naj bi prispevale k večji varnosti in zaščiti premoženja. Z večanjem števila se postavljajo pomembna vprašanja o njihovi funkcionalnosti in vplivu na zasebnost posameznikov.

Zakon o varstvu osebnih podatkov v 76. členu namreč pravi, da »odločitev o uvedbi videonadzora sprejme predstojnik, direktor ali drug pooblaščen posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja kot upravljavca«. Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora o tem objaviti obvestilo, ki ga vidno in razločno objavi na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z izvajanjem videonadzora in da se lahko vstopu v nadzorovano območje izogne. Lahko gre torej zgolj za objavo na spletni strani. 

Zakon še določa, da zbirka posnetkov videonadzornega sistema vsebuje posnetek posameznika, podatke o lokaciji, datumu in času posnetka, izjemoma, če je to posebej nujno potrebno, pa tudi zvok. Posnetki videonadzora se lahko hranijo največ eno leto od trenutka nastanka posnetka. 

80. člen zakona pa obravnava videonadzor na javnih površinah, ki je dovoljen le, »kadar je to potrebno zaradi obstoja resne in utemeljene nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telo ali zdravje ljudi, varnost premoženja upravljavca ali varovanje tajnih podatkov upravljavca ali obdelovalca v prenosu in teh namenov ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice iz prvega odstavka 1. člena tega zakona. Videonadzor na javnih površinah je dovoljen tudi za namene varovanja varovanih oseb ter posebnih objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija, Slovenska vojska, pristojni organi za področje varnosti države, pravosodna policija, oziroma varovanja drugih prostorov, zgradb ali območij, ki jih je treba varovati na podlagi zakona, in sicer samo v obsegu in trajanju, potrebnem za doseganje namena. Vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov so dopustni le za te namene.«

Videonadzor na javnih površinah lahko izvaja oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki upravlja z javno površino ali na njej zakonito opravlja dejavnost, posnetki pa se lahko hranijo največ šest mesecev od trenutka nastanka posnetka. »Upravljavec videonadzornega sistema, ki izvaja videonadzor javnih površin, mora v primeru, ko videonadzorni sistem posname dogodek, ki ogroža zdravje ali življenje posameznika, o tem nemudoma obvestiti policijo ali drug pristojni subjekt,« je še zapisano v zakonu.

Koprska stotnija
Mestna občina Koper ima na svojem območju postavljenih nekaj manj kot sto kamer, po podatkih Panoptikona, platforme Zavoda Državljan D, ki beleži število in lokacije nadzornih kamer na javnih površinah, pa natančno 98. »Postavljene so predvsem na območjih, kjer se dogaja največje število prekrškov in vandalizma, saj je namen videonadzora zagotavljanje varnosti ljudi (občanov) in premoženja,« so sporočili iz občine.

»Posnetki se arhivirajo in po določenem času avtomatsko brišejo. V primeru incidentov, katerih posledica je oškodovanje premoženja, vandalizem ali ogrožanje posameznikov, se na podlagi pisnega zahtevka organov pregona posnetki zavarujejo ter zapisniško predajo. Dostop do posnetkov ima le pooblaščena oseba MOK ter zunanji izvajalec, ki skrbi za vzdrževanje sistema in zavarovanje posnetkov na podlagi pisnega zahtevka policije. Vpogled v ’živo sliko’ se ne izvaja. Mesečno prejmemo približno 5-6 zahtev s strani policije. V času turistične sezone se število zahtev po zavarovanju posnetkov poveča. Ocenjujemo, da z videonadzorom uspešno zmanjšujemo tveganja in sicer tako glede varnosti premoženja kot tudi glede življenja in zdravja ljudi,« so dodali.

Občina zagotavlja skladnost izvajanja videonadzora z določili Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) in Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR). Sprejeta ima notranja pravila za zagotavljanje varstva osebnih podatkov, zavarovan sistem dostopa do posnetkov ter imenovano pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov (DPO).

Kamere nimajo funkcije avtomatske prepoznave obrazov. Po podatkih policije so posnetki, na katerih je posameznika možno identificirati, v veliko pomoč pri preiskovalnih postopkih. V veliki meri pa tudi pripomorejo k odvračanju storilcev do povzročitve kaznivih dejanj.

Zaenkrat o postavitvi dodatnih kamer v občini ne razmišljajo, bodo pa ob morebitni potrebi za postavitev le-teh sprožili ustrezne postopke.

Ankaran kmalu pod več budnimi očesi
Občina Ankaran ima skupno 28 kamer na štirih lokacijah. »Ne razpolagamo pa s podatkom, koliko je vseh nadzornih kamer v kraju, saj je videonadzor uveden tudi s strani gospodarskih subjektov (na primer v turističnem kompleksu Adria Ankaran) ter drugih pravnih in fizičnih oseb,« so opozorili na občini.

Kamere so nameščene pred občinsko stavbo na Regentovi ulici 2, občinsko stavbo na Železniški cesti 1, občinsko stavbo na Lazaretu 4 in v mandraču Sv. Katarina. V kratkem bo pod videonadzorom tudi mandrač v Valdoltri. »Občina uvaja tehnični nadzor na vseh javnih mestih, kjer se za to izkazuje potreba zaradi pojava vandalizma in drugih odklonilnih dejanj,« so poudarili. Kamere nadzirajo dogajanje na javni površini, kjer so nameščene. Namen nadzora je preventiva ter zagotavljanje večje varnosti obiskovalcev oziroma uporabnikov določenega območja in varovanje tamkajšnje občinske infrastrukture. »Prav to je eden poglavitnih namenov nadzornih kamer – da so posnetki v pomoč pri prepoznavanju storilcev kaznivih dejanj. V skladu z zakonodajo smo od policije že večkrat prejeli zaprosilo za posredovanje posnetkov nadzornih kamer.« Dostop do posnetkov, ki jih hranijo le določen čas, imajo samo pooblaščene osebe. Z občine so sporočili še, da ne kršijo zakonov o varstvu osebnih podatkov, saj upoštevajo zakonodajo, ki predpisuje strogo omejen dostop do posnetkov. V prihodnje nameravajo namestiti nadzorne kamere na vseh javnih površinah, predvsem na parkiriščih in v mandračih, kjer se za to izkazuje potreba.

Izola brez videonadzora
Medtem ko nekatere občine izvajajo videonadzor na javnih površinah, občina Izola tega ne počne. »Z videonadzorom zagotavljamo samo varnost v lastnih stavbah oziroma varnost zaposlenih. Nimamo še načrtov za v bodoče. Če se bodo varnostne razmere v mestu poslabšale, bo eden od ukrepov najbrž uvedba videonadzora na nekaterih območjih.«

Videonadzor na javnih površinah izvaja Komunala Izola. Pokriva štiri območja: Zbirni center, občinsko pristanišče Izola, kjer so pod videonadzorom vhod v poslovne prostore (pisarno in blagajno), površina glavnega ribiškega pomola ter površine plavajočih pomolov, parkirišče Lonka, kjer so pod videonadzorom parkirni avtomat ter vhodna in izhodna rampa, ter parkirišče Tomažičeva, kjer je pod videonadzorom parkirni avtomat.

Na omenjenih območjih poteka videonadzor izključno z namenom zagotavljanja varnosti ljudi ter lastnega, občinskega in javnega premoženja (infrastrukture) na obravnavanih površinah. Kot poudarjajo, je temu  botrovalo dejstvo, da se je v preteklosti na predmetnih lokacijah in v njihovi neposredni bližini zaznalo kazniva dejanja, kot so kraje ali uničevanje premoženja občine ali ogrožanje varnosti posameznikov.

Niti ducat v Piranu
Panoptikon pravi, da je v Piranu po podatkih občine iz maja 2024 aktivnih enajst nadzornih kamer, ki jih ta uporablja za nadzor občinske zgradbe, parkirnih hiš ter vhoda in izhoda iz Pirana. Nekaj nadzornih kamer je tudi javno dostopnih na spletu (What’s up cams). Na njih lahko vidimo Tartinijev trg v Piranu, centralno portoroško plažo, krajinski park Strunjan in tako naprej.

Nadzor in boljša komunikacija
V tekočem letu je potekala javna razprava o občinskem videonadzoru, na kateri so govorci izpostavili, da lahko ljudje  v veliko primerih storijo in vidijo več kot same kamere. Med drugim so omenili, da marsikatera država nima specifične ureditve videonadzora. Sociolog Alidan Cerar pa je poudaril pomen komunikacije: »Ljudje so zaskrbljeni zaradi pametnih naprav, videonadzora, zbiranja podatkov in podobnega. Zelo je pomembno, da mesta in državne institucije v čim večji meri pojasnjujejo, kaj je namen nadzornih kamer, ali pa vključijo ljudi v sodelovanje. Občani posamezne občine bi lahko na zemljevidu označili, kateri deli mesta se jim zdijo prometno nevarni. Takšen način se mi zdi precej boljši in učinkovitejši, kot pa da ljudje ostajajo v nevednosti.«

Ana Zupan, Jan Slapar