Nacifašisti pred 80 leti na Proseku sejali teror

Danes mineva osemdeset let od enega najhujših in najbolj groznih dni, ki jih je bil preživel Prosek med drugo svetovno vojno.

Tistega 25. novembra 1944 je bila sobota. Vas se je začela počasi prebujati, saj delo na kmetijah, v hlevih in kleteh, kljub dnevu pred praznikom, ni moglo zastati.

Komaj se je začelo daniti, nekaj po šesti zjutraj, se je pripeljala v vas kolona vojaških vozil z nemškimi vojaki in italijanskimi kolaboracionisti. Razvrščeni po skupinah so začeli vdirati v domove. Vsaka skupina je imela pri sebi seznam iskanih ljudi in kraj bivanja. Pomeni, da je bila akcija dodobra pripravljena. Domači prebivalci nekaj časa sploh niso vedeli, kaj se dogaja. Tisti, ki so prvi dojeli, da gre za nacifašistično čistko, so se skušali poskriti. Vojaki so začeli po domovih vse razbijati: vrata, okna, omare, postelje, pohištvo, kuhinjsko opremo. Kričali so, iskali so domače fante, partizane, in druge člane Osvobodilne fronte. Prestrašenim ljudem so grozili, da jih bodo vse pobili. Italijanski kolaboracionisti so jim pomagali. Od domačinov so hoteli s silo izvedeti, kje se iskani skrivajo. Ko jim domačin ni ustregel, so ga Nemci udarili s kopitom puške po glavi, ga zbili na tla, zbrcali.

Zasliševanje in zapor

Ta lov na partizana je trajal nekaj ur. Čim je skupina nemških vojakov in italijanskih kolaboracionistov našla iskano ali »sumljivo« osebo, jo je prijela in odpeljala v poslopje nasproti osnovne šole, v katerem sedaj deluje otroški vrtec. Prisilili so jih v pritličje, kjer so jih zastražili. Velika večina je bilo mladih, tako fantov kot deklet. Nekateri so bili še najstniki in najstnice, nekaj je bilo odraslih. Med najmlajšimi (letnik 1927) je bil tudi Riccardo Gorup, »Dinči«, kot so mu pravili v vasi, partizan. Tisti grozni dan je popisal v knjigi Pričevalec partizanstva in deportacije, ki jo je uredila zgodovinarka Dunja Nanut.

Priprte osebe so nemški vojaki eno za drugo odvedli v prvo nadstropje, kjer jih je nemški komandant ob prisotnosti italijanskega prevajalca zaslišal. Vse je potekalo surovo, z udarci, klofutami, brcami in pestmi, ki so padali na obraze, hrbte, prsi, noge zajetih, da so domačini iz bližnjih poslopij slišali njihovo ječanje. Nekatere so nato izpustili, druge zadržali, jih »naložili na kamion in odpeljali direktno v zapor,« kot je zapisal Gorup.

V zapor v Ulici Coroneo so 25. novembra 1944 skupno zaprli 34 Prosečanov. Kar šestnajst je bilo žensk. Register koronejskega zapora je čuval njihova imena. Skupaj z Riccardom in njegovim očetom so bili tistega dne zaprti še (z imeni v poitalijančeni inačici): Rosalia Reghen, Anna Antoni, Luigi Goruppi, Teodora Stocca, Ada Ciuk, Anna Cibich, Anna Rupel, Milka Ban, Sabina Furlan, Libera Metlika, Antonietta Luxa (1926), Maria Ukmar, Luigia Puntar, Silvia Puntari-hči in Silvia Puntari-mati, Liliana Aigliari, Vida Migliani, Vladimir Ciuk, Natale Stocca, Giovanni Gustin, Danilo Rupel, Albert Milich, Giovanni Prassel, Carlo Ban, Giovanni Ban, Mario Puntar, Luigi Maiovski, Casimir Maiovski, Emilio Stocca, Rodolfo Puntar, Luigi Puntar oče in sin.

V knjigi Riccarda Gorupa so – vedno iz registra koronejskega zapora – objavljena tudi imena Prosečanov, zaprtih teden prej, 18. novembra 1944: Maria Rebula, Vida Bani, Luigia Bani, Silvia Skerk, Anna Husu, Antonia Luxa (1911), Maria Husu, Luigi Stocca, Giuseppe Stocca, Stefano Stocca, Vera Ukmar, Giovanna Ukmar, Savina Rupelli.

Tri dni po tistem 25. novembru izpred 80 let, 28. novembra, so se v zaporu znašli še Rosalia Ciuk, Ludmilla Cibic, Giovanni Versa, Danilo Sardo, Luigi Versa, Francesco Erzen in Alojz Badalich.

Tako so nacifašisti s pomočjo italijanskih kolaboracionistov v desetih dneh zaprli 54 Prosečanov, od teh je bila več kot polovica, 28, žensk.

Trg Oberdan in nato Dachau

Zaprte v Coroneu so v naslednjih dneh odpeljali na zasliševanje v komando esesovcev na Trgu Oberdan. Zasliševanje je bilo eno samo mučenje, s pestmi in brcami, pri katerem je sodeloval tudi italijanski prevajalec, ki je bil »žleht kot hudič«, kot se ga je spominjal Riccardo Gorup.

Nekaj Prosečanov so po zaslišanju izpustili, ostale so 8. decembra 1944 z vlakom s skupno 220 deportiranci odpeljali v nacistično taborišče v Dachau. Več kot polovica se jih ni vrnila.

Otroški vrtec na Proseku, ki deluje v poslopju, v katerem so nacifašisti strpali in zaslišali zajete domačine, je od 13. decembra 2008 poimenovan po najmlajšem proseškem padlem partizanu Marjanu Štoki.