Nace Junkar: »Zadovoljstvo in aplavz publike sta največja potrditev in veselje za pevca«

Naš tokratni gost je eden naših najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenikov Nace Junkar. Po starših je Dolenjec. Rojen je bil v Ljubljani leta 1958. Osnovno šolo je obiskoval v Polju pri Ljubljani ter hkrati v tem kraju še Nižjo glasbeno šolo Moste – Polje, smer harmonika. Po osnovni šoli je obiskoval Gimnazijo Poljane, zraven pa je študiral solopetje na privatni akademiji primadone Ksenije Vidali Žebre. Po gimnaziji je šolanje solopetja nadaljeval, hkrati pa tudi študiral slovenski jezik in knjižničarstvo na Pedagoški akademiji v Ljubljani. »Že med študijem sem se 1. marca 1979 redno zaposlil v SNG Opera in balet v Ljubljani. Tam sem bil angažiran vse do leta 2012, ko sem se moral invalidsko upokojiti zaradi zelo hude depresije in njenih posledic,« nam je še povedal in dodal, da biva malce v Ljubljani, malce v Kostanjevici na Krki in tudi v okolici Strunjana.

Vabimo vas k prebiranju njegovih zanimivih odgovorov na naša stalna vprašanja in še nekaj dodatnih, ki so objavljeni ob koncu intervjuja.

Katera je vaša najlepša lastnost?

Težko je govoriti o svojih lastnostih, o slabih lažje. Vem, da znam biti zelo tečen, tudi vzkipljiv. Če sem tak neupravičeno, se opravičim, sicer pa ne. Načeloma sem z ljudmi v dobrih odnosih. O mojih dobrih lastnostih lahko govorijo drugi, sam ne morem. Sebe hvaliti res ne gre :).

Nace Junkar z mamo Ano in očetom Necetom. Vir: osebni arhiv Nace Junkar.

Kaj je vaša največja slabost?

Nakazal sem jih že nekaj, sicer pa so slabosti često sladke narave – zelo, zelo rad dobro jem, predvsem sladke stvari. Imam pa mnogo prevelik dar govora, morda tudi zato, ker živim že dolga leta sam in si dam duška, ko sem v družbi.

Pravijo, da zelo veliko vem o gledališki zgodovini, operni in zabavnoglasbeni. Nekateri me vzpodbujajo, da naj napišem knjigo. Zbranih imam veliko zanimivosti, celo za več knjig, nisem pa se še odločil, če bodo tudi kdaj ugledale svet.

Kdo je vaš vzornik / vzornica in zakaj?

Mnogo, mnogo dobrih ljudi iz gledališkega in opernega sveta me je močno navduševalo že v času gimnazije in akademija. Prva vzornika sta bila moja starša, pa tete in strici, saj so vsi zelo lepo peli, nekateri še danes. Potem pa vsi veliki pevci ljubljanske operne hiše v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z mnogimi sem kasneje tudi pel. Bili so sijajni kolega in pevci.

Ko sem bil otrok, sem z malih vinilnih plošč poslušal Marjano Deržaj, Majdo Sepe, Eldo Viler, Ota Pestnerja, Edvina Fliserja, Janka Ropreta. Njihove pesmi sem nenehno prepeval. Od dne, ko sem začel s študijem solopetja pri Kseniji Vidali Žebre, je ona postala moja pevska „mati“. Gospa mi je dala izvrstno pevsko tehniko in mnogo znanja, ki je potrebno za oder. Izjemno, izjemno sem ji hvaležen. Moja pevska „mati“ v zabavni glasbi pa je bila Marjana Deržaj. Veliko sem nastopal z njo.

Moja ljuba mati Ana Rangus Junkar pa je poskrbela, da sem se pevsko izšolal. Oče najprej ni vedel za moj študij petja, ko pa sem imel prvi nastop v klasični glasbi, je postal ponosen name. Obema sem zelo hvaležen.

Da sem postal v zabavni glasbi to, kar sem, pa je v celoti zaslužen naš izjemen pevec, skladatelj, aranžer in besedilopisec Oto Pestner. On mi je napisal zelo veliko popevk, prinesel sem mu kaj nekaj nagrad. Z eno njegovo pesmijo Vrniva se na najino obalo sva s Heleno Blagne na Melodijah morja in sonca (MMS) leta 1989 prejela 1. nagrado občinstva in še eno skupaj z Otom na besedilo Ivana Sivca Slovenija, najlepša si dežela na Narečni popevki Vesela jesen 1989. Pomemben je tudi moj zadnji festivalski nastop, ko sem leta 1990 zmagal na MMS (1. nagrada občinstva) s pesmijo Slovenski mornar. Avtor skladbe in besedila je Oto Pestner. Od takrat naprej hodim na festivale samo še kot gost.

Kdaj ste bili v življenju najsrečnejši?

Veliko je trenutkov, ko si srečen, najtežji pa so ob izgubi bližnjih. Takrat je žalost ogromna.

Na znamenitem mostu v Kostanjevici na Krki. Vir slike: osebni arhiv Nace Junkar.

Kaj vas je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Ko sem prišel v redni angažma v ljubljanski operni hišo, mi je starejša kolegica, zdaj že pokojna (bila pa je politično močna v tistem obdobju), preprečila večerni solistični nastop. Namesto mene, ki bi moral zamenjati Staneta Koritnika v operi Prodana nevesta, je prišel gost iz Zagreba. Nihče mi ni tega sporočil. Ko sem prišel na predstavo, sem moral obleči zborovski kostum in prepevati v zboru. Tudi v opernem zboru sem rad pel, a kot fant, takrat star šele enaindvajset let, se mi je zdelo, kot da sem jih dobil „s kolom po glavi“.

Kdaj in kje ste izgubili nedolžnost?

Nedolžnosti je mnogo vrst na mnogo področjih. S tem se spopadamo vsi.

Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?

Od gimnazijskih let je to Jurčičev roman Deseti brat, ki me še vedno spremlja. O Jurčiču sem napisal tudi seminarsko nalogo na Pedagoški akademiji pri prof. Gregorju Kocijanu. Med slovenskimi filmi je to Jara gospoda, ki je tisti, ki mi pomeni veliko. Mnogo znanih ljudi je v njem in je lepa zgodovina našega filma.

Hrvaška primadona, prepeva mnogo, mnogo žanrov, je ena in edina gospa Radojka Šverko, med moškimi izvajalci pa zagotovo Oto Pestner. Tuji pevec, ki je zapustil izvrstno glasbeno zapuščino, njegov glas me še danes prevzema, je George Michael.

Operne pevke in pevci – teh je res veliko. Mnoge, mnogi so mi zelo ljubi, seveda tudi že moje nekdanje študentke in študenti, ki dosegajo velike uspehe doma in v tujini.

Katera jed in pijača sta vam najljubši in katero jed sami radi pripravite?

No, o moji kulinariki naj povedo drugi. Rad kuham, rad jem, rad se pustim razvajati.

Vaš najljubši praznik je?

Že od otroštva mi božični čas pomeni verjetno največ, je čas miru, sožitja in vsega lepega, tudi glasbe.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Živim na več koncih, najraje imam majhen kaminček v Kostanjevici na Krki, ki daje posebno toploto. Ob njem me preveva domačnost. Često ob njem zapojem pesem Na snežno noč Elze Budau in Jožeta Privška, ki jo poje Oto Pestner. Zaradi nuje potrebujem seveda tudi elektriko in kurilno olje.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Na prvem mestu MIR in spet MIR, pa složnost in skrb za čim manj zastrupljanja naše čudovite narave in nje bogastev.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenili?

Vem, da je to težko, a če bi imel moč, znanje in sposobnost, bi združil ta naš majhen, a plemenit narod, seveda vse ljudstvo, ki biva pri nas, v lepo sožitje. Menim, da se to da, če sta zraven volja in hotenje.

G. Verdi: La traviata, sopranistka Urška Arlič Gololičič in tenorist Nace Junkar, SNG Opera in balet Ljubljana. Vir slike: osebni arhiv Nace Junkar.

Leta 1989 ste s Heleno Blagne zmagali na MMS s pesmijo Vrniva se na najino obalo, na istem festivalu pa ste zmagali tudi leta 1990, takrat s pesmijo Slovenski mornar. Kakšni so vaši spomini na naš glasbeni festival, ki se ga sam spomnim že od prvega, ki ga je v Piranu na Tartinijevem trgu soorganizirala moja teta Fanči Kuhar?

Spomin na moje sodelovanje na festivalu MMS je več kot prijeten, lep. Leta 1985 sem prvič nastopil in to s pesmijo Elze Budau in Nikice Kalogjere Moja domovina je poletje v aranžmaju Mojmirja Sepeta. Zmaga s Heleno Blagne je neponovljiva in nepozabna. Pesem Vrniva se na najino obalo je postala večna. Oto Pestner je zelo mojstrsko napisal vse – vižo, besedilo in aranžma. Ponovno se mu močno zahvaljujem, enako za popevko Slovenski mornar, s katero sem bil spet zmagovalen leto kasneje, leta 1990.

Sam festival je čudovit, res čudovit. Menim pa, da bi morala biti zmagovalna skladba tista, ki jo določi občinstvo, strokovna žirija pa naj podeli strokovne nagrade. Ne razumem in ne vem, zakaj se ena od nagrad ne imenuje po skladatelju Bertiju Rodošku, ki je bil ustanovitelj tega festivala.

Velik poznavalec Evrovizije Alesh Maatko mi je v intervjuju za to rubriko teden pred glasbenim spektaklom dejal, da mu je od vseh letošnjih 37 evrovizijskih skladb najbolj pri srcu avstrijska Wasted Love, kontratenorista JJ, čigar rojstno ime je Johannes Pietsch. Kako vi gledate na prve tri uvrščene skladbe (Avstrija, Izrael in Estonija) na največjem glasbenem dogodku v Evropi? Kako gledate na Evrosong in zakaj po vašem v zadnjih letih slovenski glasbeniki ne dosegajo najvišjih mest? Se morebiti na izbor prijavi premalo znanih in uveljavljenih glasbenikov?

To zelo težko ocenjujem. Prepričan pa sem, da se je izvrstnem pevcu Omarju Naberju, ko je drugič zastopal našo deželo, in ponovno izjemnemu pevcu Klemnu Slakonji, ki je letos zastopal Slovenijo, zgodila velika krivica. Naj se osredotočim na letošnji Klemnov nastop. Pesem je odpel nenadkriljivo kakovostno, vsi toni so bili jasni, pavze so v glasbi zelo pomembne, enako kot note, izkoristil jih je za neverjetno zanimive dihe, kot temu rečemo strokovno. Pesem na evrovizijskem nastopu je izzvenela mnogo bolje od posnete pesmi. Danes zarana sem jo slišal ponovno na radiu. Zvokovna tehnika pa luč in vse ostalo je dalo Klemnovi interpretaciji velik sijaj. Mojčin pojav na koncu je bil zelo na mestu, a vendar najpomembnejši je pevec. Klemen Slakonja je pesem odpel z vsemi čustvi, vsaka zapisana nota je dobila imeniten zvok, ki sta ga mojstrsko nadgradili njegovi glasilki. S svojim pevskim delom grla res zna in zna. Bravo, naš Klemen!

Kako gledate na slovensko popularno glasbo pa tudi na slovenske radijske postaje, kjer se pogosto zdi, da slovenski glasbeniki niste v prvem planu?

Vedno, v vsakem obdobju, pri vseh generacijah, se izlušči dobro in ostane, ostalo pa gre v pozabo. Nismo bili samo mi dobri, kot nekateri radi rečejo, čas gre naprej, glasba tudi. Poudarek je na mladih – ti imajo nove zamisli in ideje.

Založba Obzorja Maribor- Glasbena založba Helidon se je Nacetu Junkarju s posebnim priznanjem zahvalila za 40 let bogatega in plemenitega sodelovanja. Vir slike: osebni arhiv Nace Junkar.

Leta 1977 ste na mednarodnem tekmovanju mladih opernih pevcev Toti Dal Monte v Trevisu dobili nagrado za najbolj obetavnega mladega opernega pevca. Dve leti kasneje ste se zaposlili v Ljubljanski operi, kjer ste bili redni član do leta 2012, ko ste se upokojili. Ampak, glasbeniki se nikoli ne upokojite zares, mar ne? Kaj danes delate, kje vas lahko slišimo?

Zaradi bolezni sem se moral po triintridesetih letih posloviti z opernih odrov. Član SNG ostajaš, ko greš v pokoj in še po smrti. Na to sem ponosen. Pojem še vedno, popevke in kakšno arijo. Največkrat nastopam na dobrodelnih koncertih. Moj zadnji je bil pred tremi tedni v Brežicah.

Dobrodelnost me spremlja od majhnega. Moja prva pevska svetovalka je bila učiteljica Marta Gogala, v Polju je vodila pevski zbor na nižji stopnji, tudi učila me je.

Pred skoraj četrt stoletja ste zboleli za depresijo in bili eni prvih znanih Slovencev, ki ste o tem tudi javno spregovorili. Kako je z zdravjem danes?

Ja, depresija je huda stvar že, če je v lažji oblika, še hujša, če o njej ne spregovoriš prijateljem, zdravniku. Šestkrat sem se zdravil v bolnici, zelo so mi pomagali.

Zdravje je stabilno. Upam, da bo še dolgo tako. Glede glasu – barva je postala malce temnejša, sem pa pridobil žameten glas v skrajno nizkih legah, kar spet pride zelo prav za nekatere pesmi. Odločil sem se, da bom prepeval do takrat, dokler mi bo zdravje dopuščalo in dokler bosta po mojem nastopu zadovoljstvo in aplavz, kar sta največja potrditev in veselje za pevca.

The post Nace Junkar: »Zadovoljstvo in aplavz publike sta največja potrditev in veselje za pevca« appeared first on Slovenec.