
Med bloki v Kranju, sredi igrišča, na katerem vsak dan odmeva nedolžen otroški smeh, stoji vhod v zaklonišče, katerega zunanje stene, porisane z grafiti, pričajo o tem, da že več desetletij ni bilo v uporabi. Za modrimi vrati, ki so sicer vedno zaklenjena, stopnišče vodi v podzemne prostore, ki so bili med vojno leta 1991 namenjeni zaklanjanju. Pogled na železne postelje, prazne cisterne za vodo in hišni red na stenah daje občutek tesnobe. In vzbuja enako željo pri vseh – da vrat v takšen namen ne bo treba nikoli več odpreti.