Na Puncah v jami tudi inPlaninke

Na prireditvi Punce v jami so se med 555 udeleženkami v rudniške rove podale tudi srčne članice društva inPlaninec. Vtise o preizkušnji je Marjeta Čič strnila za spletno stran Planinske zveze Slovenije. Objavljamo prispevek.

InPlaninke med puncami v jami – skupaj zmoremo vse!

Tudi inPlaninke smo se množično udeležile prireditve Punce v jami, s katero je zavod Savus letos že četrtič zaznamoval mednarodni praznik žensk. V rove se je podalo 555 udeleženk, med njimi je bilo preko 40 inPlanink kar iz treh generacij. Sodelovale so slepe in slabovidne, nevrorazlične, gibalno ovirane, dolgotrajno bolne ter inPlaninke z okvaro sluha skupaj s številnimi prostovoljkami in spremljevalkami.

Ob 8. marcu smo se množično udeležile pohoda skozi rudnik med Trbovljami in Hrastnikom, ki ni le športni dogodek, temveč tudi priložnost za praznovanje ženskega poguma in vztrajnosti. Več kot pet kilometrov dolg pohod ali tek skozi rudniško jamo med Trbovljami in Hrastnikom ni bil le športni izziv, temveč, kot je poudarila častna pokroviteljica dogodka predsednica RS dr. Nataša Pirc Musar, tudi simbolni poklon vsem ženskam, ki so skozi zgodovino premikale meje in se borile za pravice, ki jih uživamo danes.

Zakorakati v temo in vlago 300 metrov pod zemljo ni kar tako. Mnogim je srce hitreje bilo, Alenka pa priznava, da je dan pred pohodom celo razmišljala, da bi odpovedala udeležbo. »Potem pa sem pomislila na družbo, ki je prijavljena za pohod, odložila sem telefon in rekla, grem. Vedela sem, da bo vzdušje kot vedno prijetno, toplo, objemov polno in to mi vedno znova pove, pojdi, dobro bo, še nikoli ni bilo drugače.«

»Zbrale smo se v Hrastniku, prevzele startne številke, oblekle spominske majice in se z avtobusom odpeljale do vhoda v rudnik na trboveljski strani. Tam nas je čakala šest kilometrov dolga pot skozi temo, osvetljena le s svetilkami na čeladah in nekaj razsvetljave na stenah. Marjeta je, kot vedno, poskrbela za vse potrebno, ob strani ji je stala Andrejka. Vstopile smo v podzemni svet – morda z nekaj tesnobe, a predvsem z vznemirjenjem ob pričakovanju neznanega terena. Tema in tišina sta v nas prebudili duh preteklosti. Sama sem se spomnila zgodb svojega dedka, rojenega leta 1906, s katerim sva 26 let delila isti dom. Kot mlad fant se je v času stare Jugoslavije podal v rudarski poklic, trdo garal in se izšolal za rudarskega tehnika, kasneje pa je tudi vodil ta rudnik. Med hojo po rovih, mimo vagonov in tirnic, sem imela občutek, da hodi ob meni – njegove besede so oživele, njegov duh je bil prisoten v rudarskem pozdravu Srečno!, ki ga še vedno ves čas izgovarjam in nosim v srcu,« pripoveduje Nataša.

»Navdušena sem bila, da sem med 555 ženskami, ki smo se podale v jamo. Na začetku poti sem dobila spremljevalko, ki mi je kazala pot in me usmerjala, da nisem preveč gazila po blatu. Med potjo sva prijetno kramljali in občasno prepevali z ostalo skupino, da je bil korak še bolj odločen. Pot je minila zelo hitro,« pravi Manja.

V jami smo tudi zapele. »Poimenovale bi se lahko ženski pevski zbor inPlaninec – brez vaj, brez dirigentke, a z ogromno srca! V ožjem delu jame, kjer je akustika res vrhunska, smo se slišale, kot da bi stale čisto skupaj, dejansko pa smo bile razpotegnjene v dolgo kolono. Zvenele smo kot pravi zbor, kot rudarski odmev, ampak naše petje je bilo iz duše, z veseljem, da lahko hodimo druga z drugo,« je navdušena Polona.

»Nisem si predstavljala, da bo sprehod v temi poln adrenalina in pozitivnosti. Ob startu v jamo v Hrastniku me je bilo malo strah. Ampak v odlični družbi naših planinskih punc, s katerimi smo med potjo prepevale, sem se počutila polna adrenalina in nisem čutila utrujenosti. Ob koncu sem bila navdušena nad močjo, ki jo imamo ženske, nad tem, kaj vse zmoremo. Pohod Punce v jami bi ponovila še enkrat, saj sem se imela zelo lepo,« dodaja Maja.

Za varnost na poti so skrbele prostovoljke. Irena pravi, da je spremljanje v jami zahtevnejše kot v hribih. »V jami je potrebno veliko bolj paziti. Pozornejši moraš biti, ker je tema in si svetiš samo z lučko. Tla niso ravna, nisi navajen blata, tudi skromne svetlobe ne. Sem pa 100 % spremljevalka in tistega, ki ga spremljam, bom ubranila vsega hudega. Tudi, če bom padla v blato, da le obvarujem tistega, ki ga vodim.«

Ob izhodu iz jame smo inPlaninke zapele himno Odločen korak in zmagoslavno zakorakale v sonce in iz rok dolskih copatarjev prejele rožice. Pozdravila sta nas tudi prostovoljca Ludvik in Joc, Janez pa nas je razveselil s čokoladicami.

»Srečne smo bile, da smo zmogle pot druga ob drugi, skupaj, kar je najpomembneje. Neprecenljiva izkušnja, nepričakovana čustva in odlična družba so ta dan naredili popoln. Topli objemi, poljubi, čestitke, srečanje s prijateljicami, s katerimi se že dolgo nismo videle – vse to je dodalo piko na i že tako izjemnemu dnevu,« pravi Nataša, ki je pot prehodila skupaj z Marto.

Tudi Perkmandeljc se je pomešal med inPlaninke in namesto da bi se skrival v jami, je raje navihano kakšno ušpičil! Nič mu ni ušlo – ne smeh, ne dobra volja, ne kakšen nagajiva beseda.

»Jama nas ni utrudila in bilo je zadosti energije, da smo se lotile še metanja bata škornja rikverc čez ramo v kulmkišto, kar nas je zelo nasmejalo. Tokrat smo vse metale na slepo. Organizatorji so podelili tudi nagrade in naziv Špiruc prireditve tega leta sta prejeli tudi Ivana in Andrejka, naziv Herc šaufla pa je dobila Marjeta. Do odra je v rekordnem času pritekla z drugega konca dvorane, ko je zaslišala svoje ime. Kako je bilo v jami? Tako dobro, da pridemo drugo leto spet,« je odločna Ksenija.

Na koncu so organizatorji poskrbeli še za naše lačne želodčke. Uživale smo lahko v okusnih zasavskih jedeh, kot sta grenadirmarš in funšterc. Grenadirmarš, znan po svoji preprostosti in nasitnosti, združuje krompir in testenine ter pogosto še slanino ali druge dodatke. Po originalnem receptu jed ne vsebuje mesa, a so jo skozi leta prilagajali različnim okusom. Posebno pozornost je pritegnilo slavno knapovsko sonce, bolje znano kot funšterc.

To je najmanj centimeter debela omleta, lepo rjavkasto-rumeno zapečena v masti ali olju. Funšterc je bil nekoč pogosta malica zasavskih rudarjev, danes pa ostaja priljubljena jed, ki v sebi nosi bogato zgodovino regije. Prireditev Punce v jami ni le športni dogodek, temveč tudi priložnost za praznovanje ženskega poguma in vztrajnosti. Obenem je poklon zasavski kulinariki in dediščini, ki jo moramo ohraniti in ceniti,« pravi Nataša.

Vsaka ovira je lažja, ko jo premagujemo skupaj. Naj nas povezanost, moč in vztrajnost, ki smo jih začutile v jami, spremljajo še naprej. Skupaj zmoremo vse!

Marjeta Čič

Foto: arhiv inPlaninec

1 of 6