Na Lipovcu zagorelo v kopi črnega zlata

2 hours ago 20

ARTICLE AD

Kuhanje oglja na klasičen način v oglarskih kopah je ena najstarejših rokodelskih in kulturnih tehnik, ki jih pozna človek. Oglarjenje je uvrščeno v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine, kar predstavlja zavezo za ohranjanje stare tehnike kuhanja oglja in prenos znanja mlajšim generacijam. Staro tehniko kuhanja oglja smo posneli na planini Lipovc, 870 metrov nad Trojanami. Tam pastir, čebelar in oglar Vid Pirš ter člani njegove družine in prijatelji iz društva oglarjev in čebelarjev, ki so zanesenjaki ter odlični oglarji in čebelarji, že osemindvajset let na Lipovcu pripravljajo in zakurijo »ogenjco« – oglarsko kopo. Ob letošnji postavitvi bi kopo moral prižgati Matej Slapar, župan Občine Kamnik, ker pa je prišel na prižig kope poškodovan, je kopo prižgala predsednica Sveta Krajevne skupnosti Špitalič Bojana Pančur.

Na Lipovcu je letos oglarilo petnajst oglarjev, ki so kopo pripravljali v treh fazah. Vid Pirš je bil zelo vesel, saj se jim je letos pridružilo troje mladih oglarjev, ki se želijo izučiti te starodavne rokodelske tehnike. Vid Pirš in oglarska skupina so sicer že v letih, zato so veseli vsake mladih rok, ki pomagajo pri kuhanju oglja. V prvi fazi so že pred mesecem lepo zložili kopo iz suhih leskovih in nekaj bukovih vej, da so se še bolj posušile. Po mesecu in pol so se zbrali ter nakosili travinje in narezali smrekove vejice ter jih pripeljali na mesto, kjer je stala kopa. S travo so zadelali vse luknje in pore v kopi ter vse to prekrili, kot streho hiše, s smrekovimi vejicami. Takoj naslednji dan so kopo zadelali približno dvajset centimetrov debelo z mokro zemljo, ki jo imajo shranjeno blizu kope. Delo jim je šlo lepo od rok; debelo plast zemlje so položili od vznožja pa vse do vrha, da je ostala samo luknja, v kateri so zakurili z žerjavico, ki so jo že pripravili, kopo pa so nato zaprli z železnim pokrovom. Žene so v koči na Lipovcu ta čas pripravljale okusni pasulj ter nosile »tekoče zadeve« in Trojanske krofe, da oglarji ne bi preveč dehidrirali.

Oglarji in čebelarji, kot nam je povedal Vid Pirš, so prišli iz Tuhinjske doline, Vranskega, Kisovca, Trojan in Šentgotarda. Obenem so združili prijetno s koristnim, saj že 28 let skupaj oglarijo na Lipovcu. Da je vse potekalo še bolj slavnostno, so letos na dogodek povabili župana Občine Kamnik Mateja Slaparja, ki mu je pripadla čast, da prižge ogenjco – kopo. Ker pa je prišel na prižig kope poškodovan, je kopo prižgala predsednica sveta Krajevne skupnosti Špitalič Bojana Pančur. Na Lipovcu imajo namreč navado, da na vsakoletno oglarjenje povabijo župane in županje okoliških občin, da se poveselijo in z ohranjanjem kulturne dediščine, kar oglarjenje je, nadaljujejo tradicijo. Predsednica Sveta Krajevne skupnosti Špitalič Bojana Pančur se je nato po lestvi povzpela na vrh kope, kjer je v odprtino iz vedra nekajkrat vsula žareče oglje, ki so ga pred tem pripravili na majhnem kurišču. Kopo so zaprli z železnim pokrovom. Tako se je začelo delo za stražarje ogenjce.

Po prižigu kope je člane čakalo sedem dni straže dan in noč, da se kopa ne vžge. Vestno in pozorno so skrbeli za to, da so pridobili kakovostno oglje. Les v kopi ne sme zagoreti, ampak se mora v notranjosti pod zemljo, s katero so kopo obložili, kuhati. Kakšnih deset metrov od kope imajo postavljeno lepo oglarsko kočo s posteljo, kjer se zadržuje »straža«. Po osmih dneh so se spet zbrali, postrgali zemljo z kope in s posebnimi vilami presejali zemljo, da so dobili ven lepe kose oglja. Da se ne bi vse skupaj vžgalo, je Vid Pirš vse kose lepo zalival, da je žerjavica ugasnila. Ko so se kosi oglja ohladili, so vse skupaj lepo nasuli v papirnate vreče, zapakirali in zložili na palete, kjer se bo vse še ohlajalo nekaj dni.

Oglarstvo je zakladnica znanja, zaradi oglarjev pa ne bo odšlo v pozabo, saj tradicijo naravne, kulturne in etnološke dediščine prenašajo tudi na mlajšo generacijo. Med člani oglarjev in čebelarjev imajo tudi nekaj fantičev, trije od njih so pridno pomagali pri izdelavi ogenjce. Župan Matej Slapar je ob prižigu kope dejal, da je oglarstvo zakladnica znanja, ki zaradi naših oglarjev ne bo odšla v pozabo, saj tradicijo naravne, kulturne in etnološke dediščine prenašajo tudi na mlajšo generacijo. »Sem izredno počaščen, da sem tukaj med vami. Sem bil že večkrat na Lipovcu. Moram vas izredno pohvaliti, da vzdržujete to tradicijo, in vam ob vaši osemindvajsetletnici iskreno čestitam ter želim, da to tradicijo ohranite, saj gre za ohranjanje naravne etnološke dediščine. Vesel bi bil, da bi ljudje to delo še naprej spoštovali, da ohranijo to tradicijo, jo prenesejo na mlade rodove ter da pri tem tudi kaj iztržijo, saj lahko iz prakse kot uporabnik oglja povem, da je oglje, pripravljeno na takšen tradicionalen način, veliko bolj kakovostno in kalorično kot tisto, ki ga kupimo v marketih. Tako tradicijo ohranite kot dopolnilno dejavnost na kmetiji in privabite tudi kakšne turiste ob delanju ogenjce.«

Planino Lipovc, ki leži na 870 metrih, sem obiskal že dan pred prižigom kope. Oskrbnik, pastir in oglar Vid Pirš me je z ženo Olgo popeljal po planini, kjer se pasejo krave s telički ter lepo število konj z žrebički. Postavljen imajo tudi čebelnjak, čebele pa pridno nabirajo medičino na gorskih travnikih ter smrekovih gozdovih. V koči si pohodniki in zadnje čase gorski kolesarji, saj je z električnimi kolesi lažje »riniti« v hrib, lahko privoščijo osvežilne pijače in narezek. Z Vidom sva spregovorila tudi o oglarjenju. Zaupal mi je, da gre pri oglarjenju za kasnejšo boljšo kakovost oglja oziroma enakomerno oglenitev kope, zato je pomembno, da se pravilno izbere mesto kopišča. Prostor za kopišče mora biti na ravnem, na sredini malo dvignjen, z naklonom približno 5 odstotkov, da lahko s kopišča odtečeta voda in destilati. Pri ravnanju kopišča je pomembno, da oglar odstrani vse panje, korenine in kamenje. Kakovost oglja je najbolj odvisna od vrste lesa in njegovih lastnosti, kot so vlaga, starost, zdravost, oblika ter dimenzija lesa. Vsaka drevesna vrsta ima drugačno anatomsko zgradbo, kemično sestavo in maso, zato vsaka potrebuje tudi drugačno temperaturo, pri kateri ogleni. Priporočljivo je poogljevati vsako vrsto lesa posebej; v kopi na Lipovcu so pripravili sama drobna debla in veje iz leske. Največjo temperaturo za poogljevanje potrebujejo nekateri mehki listavci. Drva oglarji najprej navozijo okrog kopišča, nato jih pričnejo zlagati. Za kuhanje so najbolj primerna zračno suha drva s približno 20 do 25 odstotki vlage. Sredino kope, dno stržena in plast okoli 10 centimetrov ob njem proti vrhu oglarji zažgejo. Ta predel v kopi imenujejo ognjišče. Tu se kasneje pri kuhanju razvijejo visoke temperature in oglje iz tega predela imenujejo prežgano oglje ali strženina. Na začetku, v glavi in nato vse do vznožja kope, oglar uravnava oglenitev z napravljanjem lukenj za odvajanje dima, tako imenovanimi dimnicami. Naredi jih z luknjačem na prstenem pokrovu, pri tem pa poskuša zadeti med dve poleni, da bolje vleče. Oglenitev se z vrha kope širi proti vznožju. Dimnice so med seboj oddaljene 15 do 30 centimetrov, odvisno od količine in vrste lesa. Dimnice morajo biti približno na isti višini, proti vznožju kope pa vse gostejše. Oglenitev sprva poteka počasi in oprezno. To oglar spozna po barvi dima, ki je v začetku belkast, ker je v njem veliko vodne pare. Pozneje postane siv, kar pomeni, da se je proces oglenitve začel. Rjavkasto rumen dim, ki je zelo gost, nakaže, da je proces v najbolj intenzivni fazi, modrikast pa, da se bliža h koncu. Končno postane dim svetel ali prozoren, kar je znak, da je oglenitev v tem območju končana. V kopi na Lipovcu je drv približno 16 prostornih metrov. Ob tem nam je Vid povedal, da nekateri zmotno mislijo, da je prostorni meter enak kubičnemu metru, a temu ni tako. En prostorni meter drv je 0,65 kubičnega metra. Tako je 2,60 kubika štiri prostorne metre ali, kot pravijo domačini v stari meri, ena klaftra.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar