ARTICLE AD

Prispevek, ki ga berete, je peti iz niza člankov, ki jih bo v prihodnjih dneh prispeval naš novinarski kolega Martin Poljsak. Izboril si je priložnost, da se vkrca na ladjo Life Support humanitarne organizacije Emergency, ki je v soboto, 22. marca, začela svojo 30. misijo reševanja migrantov v Sredozemskem morju, doslej pa je rešila 2486 ljudi.
»Koliko laringoskopov imamo?« Zdravnica Virginia je za pisalno mizo majhne ladijske klinike strmela v ekran, s katerega je prebirala tabelo Excel s seznamom sanitetnega materiala. »Dva,« je odgovorila medicinska sestra Marilena. »Zdaj je na vrsti maska za dovajanje kisika otrokom. Je?« »Tu je!« Marilena je s spretnimi gibi pobirala zdravstveni material iz plastičnih škatel in ga zlagala na bolniško posteljico. Emma je ob njej s flomastrom v roki preverjala rok trajanja in pisala 6/25, 4/26.
Na ladji ima vsak gib svoj smisel, svoj pomen. »Pazi, da pri dvigu škatel ne obremenjuješ hrbta. Vedno počepni in dvigni z nogami. Noge in oprsje sta najbolj čvrsta dela telesa,« je Marileno s svojim neapeljskim naglasom opozoril Crescenzo.
Na ladji ima vsak predmet svoj prostor. Izjem ni - ko je treba v akcijo, mora vsakdo na pamet vedeti, kje je kaj. Škatle je Crescenzo zlagal v skladišče. Majhen prostor z zelenim podom, zasičen z železnimi policami. Vse skupaj pa so varno objemali čvrsti beli pasovi. Na ladji je vsaka stvar pritrjena. Tudi copate, za otroke in odrasle, ki so - kot kakšen grozd - obešene na vrvi čakale na nove lastnike.
Četrtek, prvo jutro v Catanii na prisilnem postanku zaradi slabega vremena. »Prosti« čas na ladji Life Support pomeni le eno: priprave na misijo.
Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku