»Na igrišču nas je bilo deset, ker je eden ostal zaklenjen na WC-ju«

Iz priloge Šport plus v torkovem Primorskem dnevniku.

Prosečan Peter Emili ima za sabo dolgo nogometno pot, ki se je večinoma odvila pri domačem Primorju, a več sezon tudi pri trebenskem Primorcu.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Leta 2013. Verjetno maja, saj se takrat običajno zaključi sezona.

Kako pa se spominjate svojih začetkov v športu?

Začel sem pri sedmih letih. Trenirali smo na Rouni, igrišča so bila precej trša kot danes. Zime so bile bolj ostre, spominjam se tudi burje.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Zagotovo napredovanje v promocijsko ligo s Primorjem leta 1996, a tudi napredovanje s Primorcem v prvo amatersko ligo leta 2006.

Kaj najbolj obžalujete?

Najbolj mi je žal za zadnjo sezono. Pri Primorju smo začeli s ciljem, da bi se potegovali za napredovanje, a zgodilo se je marsikaj, na koncu smo izpadli.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali?

Prav po zadnji tekmi. Izpadli smo v 3. amatersko ligo. Kariero sem si želel zaključiti na čisto drugačen način.

Kdo je bil vaš najljubši trener?

Vsi so mi nekaj dali. V prvih letih Nevio Bidussi, a spominjam se tudi Sorrentina in Pescatorija, ki sta pred tema bila moja soigralca, in Davorja Vituliča, ki je zelo skrbel za to, da bi bili igralci povezani.

Kateri soigralec pa vam je najbolj ostal v spominu?

Ena od lepih plati športa je prav ta, da spoznaš zelo veliko ljudi in vzpostaviš prijateljske vezi.

Se še kdaj srečate s soigralci?

Ja, seveda. Srečujem jih in tudi še zaigram kakšno tekmo na sedem s soigralci, ki so ravno tako zrasli pri Primorju. Z Deanom Štolfo sem večkrat skupaj, sva tudi v odboru Primorja.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Treniral sem rad, priprave pa niso bile ravno najlepša stvar.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Nekoč smo z mladinci igrali na igrišču, kjer je danes športna palača v Trstu. Slačilnice so bile pod igriščem. Začeli smo slabo, nismo vedeli, kaj je narobe. Šele po desetih minutah smo se zavedeli, da nas je samo deset na igrišču. Eden od naših je ostal zaklenjen na WC-ju, klical nas je, a ga nismo slišali. Veliko je tudi anekdot iz sezon v prvi amaterski ligi s Pescatorijem. Kombi je imel pokvarjena stranska vrata, jaz sem vozil, večina igralcev je vstopala po zadnjih vratih, kar je bilo problematično predvsem, ko smo se vračali z gostovanj, nekateri so tudi nekaj spili ...

Še spremljate nekdanje klube?

Sem v odboru Primorja, sem tudi spremljevalec. Sledim tudi Primorcu, saj je letos naš nasprotnik.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim na Proseku, zaposlen sem na Občini Devin - Nabrežina.

Kako skrbite za svoje telo?

Ne ravno dosti, a rekreacijsko igram nogomet, predvsem z ekipo Altura na turnirju Friuli Collinare.