Mortal Kombat 2: Tolikšnega poneumljanja res nisem pričakoval

2 hours ago 29

Če je videti kot nizkoproračunski izdelek in daje takšen vtis, potem ne pomaga, da so vanj vložili 80 milijonov zelencev. Vprašam se lahko le: »Čemu jim je bilo tega treba?«

Že prva ekranizacija ni prinesla presežka, a je imela vsaj nekaj repa in glave ter jasno definicijo, kdo je na kateri strani. Tokrat so še tisto malo zgodbe, ki jo je imela, dodobra pokvarili in hkrati stavili na karto, da mora film biti čim bolj verna različica igre. Če upoštevam zgolj to, potem jim je do neke mere celo uspelo.

Ampak to pomeni, da če filma ne gledaš zgolj z levim očesom, medtem ko počneš nekaj drugega, potem se ti v glavi stalno pojavljajo vprašanja: »Zakaj?«, »Kako?«, »Kaj za vraga?« Najbolj proti koncu, ko Jade (Tati Gabrielle) izda princeso in prijateljico Kitano (Adeline Rudolph) in se v preblisku dobrote praktično takoj obrne proti Shao Kahnu (Martyn Ford), kateremu je bila zvesta praktično od mladosti. Ni mi jasno, kaj se je »ženski« premaknilo v glavi.

Konec prvega filma, katerega zgodba se vrti okoli zbiranja bojevnikov, ki se bodo v imenu Zemlje borili na desetem odločilnem turnirju, razkrije zadnjega borca, Johnnyja Caga (Karl Urban). Bivši prvak v borilnih veščinah in zdajšnji junak tretjerazrednih akcijskih filmov ne more iz svoje kože. Njegova igra je na ravni filmskega lika, kar Mortal Kombat postavlja tem ob bok. Neprepričljivi in stereotipni humorni vložki niti malo ne izboljšajo njegove predstave in res ne vem, čemu so sončna očala njegov osrednji rekvizit.

Že to, da so ga bogovi nepripravljene in predvsem neprepričanega, zakaj se bori, poslali na turnir, kjer se bo odločalo o usodi človeštva in na katerem večina borcev neslavno konča, je izven vsakega konteksta. To seveda še zdaleč ni edino, kjer je »adijo pamet« razlaga, ki mi pade na misel. Med vsemi liki je zato še najbolj simpatičen Baraka (CJ Bloomfield), kljub svojemu grotesknemu zobovju.

Zdaj pa k vrhuncu inovativnosti. Nekomu je bilo kristalno jasno, da brez Bi-Hana (Sub-Zero) in Hanza Hasashija (Scorpion) preprosto ne gre, zato je zanju pripravil epski boj v »podzemlju«. Kje drugje, ko sta vendarle mrtva, čeprav se očitno v tem fantazijskem svetu mrtve vračajo med žive. Na nek način. Težava je ta, da sta vključena na silo in brez pravega smisla, zato izpadata nepomembna, postranska lika.

Ne pričakujem, da bi morala biti zgodba filma takšnega formata globlja in doslednejša, a je hkrati bolj ali manj jasno, da ne moreš zgolj prenesti površnega ozadja zgodbe, ki za igro zadostuje. Film zahteva nekaj več podrobnosti ter predvsem rep in glavo, česar še najbolj pogrešam. Po drugi strani pa ne morem, da ne bi pohvalil številnih spopadov. Deluje tudi montaža, ki skakanje kamere spremeni v okolje, kjer veljajo zakoni gravitacije. S tem so dosegli pristno podobnost z animacijami, ki so jih vajeni igralci. V bistvu se počutiš, kot da bi opazoval prijatelja med igro. Ampak to hkrati pomeni, da je dogajanje, ko se nihče ne spopada, precej dolgočasno.

Ne trdim, da je Mortal Kombat 2 popolnoma zanič. Je tak, kakršen pač je, in ne skriva, da cilja na zabave željne gledalce, ki nočejo preveč razmišljati. Vse lepo in prav, vendar to še ne pomeni, da je vreden nakupa karte za obisk kina. Gre za tipičnega predstavnika filmov, ki so nekoč hitro končali na videokasetah, le da so jih zdaj zamenjale storitve pretočnega videa. Verjetno ga lahko že kmalu pričakujete na pretočniku HBO Max.