Miti in resnice: Kaj skriva zakon o asistiranem samomoru

Poleg tega je ob katerikoli neozdravljivi bolezni je po 9. točki 2. člena dovolj le »huda psihološka stiska«. Zakon zdravnikom v 4. točki 7. člena konkretno ne zapoveduje, da morajo bolniku ponuditi možnost zavrnitve zdravljenja po 35. in 36. členu Zakona o pacientovih pravicah. Nadalje Zakon o pomoči pri samomoru nikjer, niti v enem členu ne določa, da gre le za bolnike v zadnjem štadiju bolezni tik pred smrtjo, in je v jasnem, direktnem nasprotju s kodeksom zdravniške etike, ki v 29. členu pravi: »Zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru« 21. člen spornega zakona zapoveduje mrliškemu ogledniku laganje o vzroku smrti, ki mora navesti kot vzrok eno od bolezni, ki jo je imel zastrupljeni. V skladu z 8. točko 24. člena pa se po petih letih briše vsa dokumentacija, ki bi lahko identificirala bolnika in pokazala ali zlorab res ni bilo. Vse zlorabe, čeprav se končajo s smrtjo, zakon zreducira iz kaznivih dejanj na prekrške z nizko globo.

Ta zakon subtilno sporoča vsem, mladim in starim, da je samomor pod določenimi pogoji družbeno sprejemljivo dejanje. Glede na izjemno visoko stopnjo samomorilnosti v Sloveniji predstavlja ta zakon zelo veliko družbeno tveganje in potencialen sprožilec za mnoge samomore, tudi med mladimi ali drugimi psihično šibkimi osebami. Zato gre, če bo zakon obveljal, le za začetek razkroja skrbi za bolnike, otroke s posebnimi potrebami in druge ranljive skupine. Podobno se je začelo tudi v Kanadi, Belgiji in na Nizozemskem, kjer so nekaj let kasneje podobne zakone razširili na evtanazijo in to ponekod že za otroke vseh starosti.

Tu je še nekaj mitov in resnic o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: 

Mit št. 1: »Zakon se tiče le peščice ljudi tik pred smrtjo, ki jim bo skrajšal muke« NE DRŽI!

Resnica: Zakon se v resnici tiče slehernega izmed nas. V niti enem od 36 členov zakona ni govora o bolnikih tik pred smrtjo, ampak je po 9. točki 2. člena in 1. točki 6. člena dovolj da gre za cit.:»izjemno hudo psihološko stisko kot posledico hude bolezni ali okvare zdravja«. O vseh vlogah bodo odločali zdravniki, ki morda bolnika in morebitnih pritiskov nanj sploh ne poznajo. Glede na zelo jasno in enotno stališče zdravniške stroke ter 29. člen zdravniškega kodeksa: »Zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru«, je zelo verjetno, da bo velika večina zdravnikov uveljavila ugovor vesti. Gotovo pa se bo našlo v Sloveniji par samomorom naklonjenih zdravnikov, ki bodo tudi proti plačilu opravljali ustrezne postopke predpisane s tem zakonom. Šlo bo za zdravnike, ki jim ni noben problem kršiti Kodeks zdravniške etike in Hipokratovo prisego…

To pomeni, da zagotovo ne bo zastrupljena le peščica neznosno trpečih, saj je hudih psiholoških stisk bolnikov, ko ljudje vsaj za nekaj časa ne vidijo več izhoda, v Sloveniji precej. V Švici npr. je samomorov z asistenco brez tujcev, ki tja prihajajo na t.i. suicidalni turizem preko 2000 letno, na Nizozemskem že preko 10.000 na leto oz. 6% vseh smrti…

Zakon se tiče vseh nas tudi zato, ker bo določil smer v katero kot družba želimo iti. Ali bomo pritisnili na vlado naj končno izboljša oskrbo bolnih in osamljenih, ali pa bomo šli v smer reševanja težav javnega zdravstva s samomori in kasneje evtanazijo. Leta 2002 je Belgija sprejela podoben zakon kot je naš. Leta 2014 so ga že razširili na evtanazijo otrok vseh starosti. Podoben »razvoj« vidimo na Nizozemskem: leta 2002 zakon podoben našemu, leta 2012 evtanazija za starejše od 12 let, leta 2020 tudi za bolnike z demenco, letos jo uvajajo za otroke mlajše od 12 let.

Iluzorno je pričakovati, da bo vlada enako intenzivno reševala čakalne dobe, pomanjkanje terenskih paliativnih timov, družinskih zdravnikov itd., če bo vladi na voljo priročen izgovor in rešitev s samomori. Kako bodo to institucionalizacijo samomora razumeli mladi, med katerimi je suicidalnost zlasti po koroni izjemno visoka.

V dobi umetne inteligence ob izjemno hitrem in skokovitem tehnološkem razvoju nihče ne more napovedati kdaj se bo pojavilo novo gensko zdravilo, mikročip za možgane ipd. Smrt pa je nepopravljiva.

Ref.:

• točka 2. člena Zakona o PPKŽ
• člen Kodeksa medicinske etike
• Poročila evtanazijskih organov in analiza zakonodaje v Belgiji in na Nizozemskem

Mit št. 2: »Zakon ima številne varovalke, zato zlorab ne bo” NE DRŽI!

Resnica: Po vseh državah, kjer so ta družbeni eksperiment uzakonili (gre le za 5% vseh držav na svetu z manj kot 3% svetovnega prebivalstva) prihaja do številnih zlorab, ki imajo žal nepopravljive posledice, saj je rezultat samomora smrt. Najpogostejše vrste zlorab v tujini so:

• Privolitev za usmrtitev podana pod pritiskom
• Manjkajoča privolitev zastrupljenega bolnika
• Usmrtitev depresivnih bolnikov
• Usmrtitev bolnikov ali prizadetih oseb, ki bi se jih svojci ali skrbniki radi znebili

Slovenski zakon naravnost kliče po zlorabah, saj iz vseh postopkov izloča zdravnike, ki se s samomori kot rešitvijo ne strinjajo (2. in 6. točka 4. člena). Snovalci tega zakona so to naredili zato, ker bi takšni zdravniki lahko predstavljali protiutež peščici k samomorom nagnjenim zdravnikom in bi bolnik, ki ga želijo zastrupiti ali sam iz kakršnihkoli razlogov ne vidi drugega izhoda, imel v tem nepovratnem procesu neke vrste »zagovornika«. Zato je bilo očitno treba v tem groznem zakonu s 4. členom iz postopkov nedvoumno izločiti vse zdravnike, ki bodo spoštovali 29. člen kodeksa zdravniške etike in Hipokratovo prisego ter podali ugovor vesti.

Za zastrupitev bo potrebno po 9. in 11. členu torej le mnenje dveh, samomorom naklonjenih zdravnikov, psihiater ali notar bosta pokimala in potrebno bo le še mnenje plačane petčlanske komisije v kateri bosta le dva, po 6. točki 4. člena samomorom naklonjena zdravnika. Tudi v komisiji torej najverjetneje ne bo nikogar, ki bi zagovarjal možnost, da je npr. privolitev bolnika sumljiva. Člane te komisije imenuje predsednica republike, torej politik (24. člen). Zanimivo je, da bodo v, glede na mnenje zdravniške stroke, zelo verjetnem primeru, večinskega ugovora vesti v javnih ustanovah, vse postopke lahko vodili zdravniki zasebniki. Te koalicije zanimivo tokrat ne zanima da bi jasno razmejila javno in zasebno zdravstvo in preprečila dobičke s samomori. Pri tej temi očitno to ni problem. V Švici gre za več milijonski posel, saj taka zastrupitev stane okrog 10.000 EUR, na leto pa zabeležijo preko 2000 samomorov z asistenco…

Grozljiv, a možen primer zlorabe po slovenskem zakonu ali »Kako se znebiti trdožive tete«:

Teta ima osebnega zdravnika koncesionarja, ki kot velika večina kolegov uveljavlja ugovor vesti. Zadela jo je kap in potrebuje pri svojem življenju nekaj pomoči. Njeno stanje je stabilno, se pa ne izboljšuje. Zelo jo boli, ker jo nečak nagovarja k samomoru z asistenco in zato trpi hudo psihološko stisko. Torej povsem ustreza 9. točki 2. člena in 1. točki 6. člena. Hudobni nečak bo moral le zelo vztrajno nagovarjati bolno teto, da je na tem svetu vsem odveč. Ker zaradi kapi ne more pisati, bo nečak našel notarja, ki bo proti plačilu v skladu s 3. točko 8. člena potrdil, da se teta strinja. Potem bo plačana komisija za samomore določila dva  samomorom naklonjena zdravnika in enega podobno mislečega psihiatra. Hudobni nečak se bo z dvema zdravnikoma že nekako dogovoril za niti ne tako zgrešeno mnenje, da stara teta psihično zelo trpi in da se njeno stanje po kapi ne izboljšuje. S psihiatrom ne bo težav, saj mora le potrditi, da je teta sposobna odločanja o sebi (12. člen zakona). Za računati je, da bo komisija imenovana s strani Predsednice države (v kateri so v skladu s 6. točko 4. člena lahko le samomorom naklonjeni zdravniki) odobrila mnenje dveh drugih samomorom naklonjenih zdravnikov.  Seveda bo še nekaj dela, da teta ne bo vmes protestirala, a na neki točki se osamljen in obupan človek pogosto vda. In ga ne bo več nazaj…

Tej vladi, ki še opozorilnega SMS ne zna poslat, naj verjamemo, da zlorab ne bo? Da ne bodo nekateri bolni ljudje zastrupljeni po nepotrebnem, pod prisilo ali celo po pomoti

Ref:

• Zakon o PPKŽ (členi navedeni zgoraj)

Mit številka 3: »Za ljudi tik pred smrtjo, ki trpijo, ne obstaja nobena druga pot»  NE DRŽI!

Resnica: Že pred spornim zakonom je obstajala in še vedno obstaja povsem povsem legalna in za veliko večino Slovencev dopustna možnost da vsak bolnik na podlagi 36. in 37, člena Zakona o pacientovih pravicah zavrne zdravljenje svoje bolezni, zahteva paliativno terapijo (lajšanje bolečin in drugih zapletov) in umre dostojanstvene naravne smrti. Res pa je, da je potrebno to področje okrepiti in ustanoviti terenske paliativne time, ki bodo skrbeli za optimalno terapijo in dostojno slovo vseh bolnikov po vsej Sloveniji. Seveda je nesposobni koaliciji, ki nam trenutno vlada, lažje reči ljudem: »Saj imate možnost samomora v okviru javnega zdravstva« in za vlado je problem rešen. A na grozljiv način, z zastrupitvijo in z osnovo za kasnejše širjenje evtanazije npr. na otroke in odrasle s posebnimi potrebami, kot se je to v nekaj letih po sprejemu zakona zgodilo v Kanadi, Belgiji in na Nizozemskem. 

Mit številka 4: »Vse bo transparentno» NE DRŽI!

Resnica: V zakon so snovalci tega eksperimenta vgradili dva člena, ki naj kolikor se le da, otežita nadzor javnosti nad tem početjem. V 21. člen so zapisali, naj se v mrliške liste kot vzrok smrti ne zapiše zastrupitev kot posledica samomora z asistenco, ampak ena od bolezni ali okvara zdravja, ki jo je imel zastrupljeni pokojnik. Tako bo kakšnemu sorodniku, ki bo podvomil da je bilo vse »čisto«, zelo težko dobiti podatke. Z 8. točko 24. člena pa so pisci zapovedali, da se morajo po 5 letih izbrisati vsi podatki, ki bi lahko identificirali zastrupljenega. Vemo da dober odvetnik v Sloveniji zlahka 5 let zavira nekoga, ki bo dvomil, da je bilo vse čisto. Mrliški list bo »čist« že takoj, vsa ostala dokumentacija o zastrupitvi pa po petih letih. Nihče več ne bo mogel odkriti morebitne zlorabe.

Zakaj so snovalci tega družbenega eksperimenta v zakon vgradili te skrivalne člen? Kaj nameravajo?

Zakaj so zakonsko iz vseh postopkov izločili vse zdravnike, ki se ne strinjajo z zastrupljanjem pacientov in spoštujejo kodeks zdravniške etike?

Mit številka 5:»Referendum je nasilje večine nad manjšino. Kdor bo želel narediti samomor ga pač bo, ostalih se to ne tiče»

Resnica: Vsi zakoni so odraz dogovora kako naj neka družba deluje, kaj je prav in kaj je narobe. Zakoni to sporočajo in vzgajajo našo družbo, zlasti mlade, pa tudi starejše. Zakoni sporočajo npr. da se ne sme krasti, da se ne sme ubijati itd. Zakon o pomoči pri samomoru pa vsem, tudi našim otrokom, jasno sporoča, da je sicer pod določenimi pogoji, a vseeno, samomor dobra rešitev.  Predstavljate si kako bo to vplivalo na mentaliteto v naši državi. Zakoni morajo biti modri in ustvarjati pozitivno družbeno klimo. Vlada naj stiske bolnikov rešuje z boljšim zdravstvom in dostopnejšo paliativo, ne pa s samomori. S tem zakonom dejansko večina želi uzakoniti zastrupljanje manjšine.

10. septembra po sklepu WHO in IASP (International Association for Suicide Prevention) po vsem svetu obeležujemo svetovni dan boja proti samomoru. Le zakaj bi imeli dan boja proti samomoru, pa ga s tem slabim zakonom hkrati dopuščali in celo promovirali, kot dobro rešitev bolezni in hude psihološke stiske?

Samomor ni in ne more biti rešitev. V Švici se je v 10 letih, odkar se samomor z asistenco bolj promovira, število vseh samomorov povečalo iz 1530 na 2724 torej kar za 78%! V to javno dostopno švicarsko statistiko pa sploh niso všteti tujci, ki prihajajo zadnja leta v Švico na tako imenovani samomorilski turizem in na račun stiske katerih lepo služi par podjetnikov.

Slovenci smo že tako ali tako med najbolj k samomoru nagnjenimi narodi na svetu, zato bo pri nas sporočilo javnosti, da je samomor v bistvu običajna zdravstvena storitev, zagotovo povzročilo izgubo mnogih življenj in nepotrebne tragedije.

Mit številka 6:»Referendum o tem smo že imeli» NE DRŽI!

Resnica: Šlo je za posvetovalni referendum o splošni temi, sedaj pa odločamo o konkretnem katastrofalno slabem zakonu. Poleg tega je bil izid zelo tesen in v takšnih primerih, ki odločajo o življenju in smrti, bi bilo mnogo pametneje, da politika nadaljuje razpravo in išče rešitev, ki bo imela bistveno širši družbeni konsenz. Na primer promocijo in izboljšanje sistema uveljavljanja pravic po 35. in 36. členu zakona o pacientovih pravicah o zavrnitvi zdravljenja. Hkrati pa naj vlada tudi okrepi terensko mrežo paliativnih timov, dolgotrajno oskrbo in prostovoljce, ki bodo z dovolj pogostimi obiski na terenu skrbeli za dostojne zadnje dni vseh državljanov Republike Slovenije.

Demokracija