Mit o pravici do državnega denarja

V slovenskem javnem prostoru se vztrajno ponavlja mantra, da je financiranje nevladnih organizacij (NVO) dolžnost države. Gre za izmišljotino, ki se ponavlja tako dolgo, da jo mnogi jemljejo kot samoumevno resnico.

Toda dejstva so neizprosna: ne v Ustavi Republike Slovenije, ne v zakonu o nevladnih organizacijah, ne v proračunski zakonodaji in ne v pravu Evropske unije ni določeno, da mora država financirati NVO-je. Takšne obveznosti preprosto ni. Prav zato se »fajtarji« zatekajo k političnim priporočilom OECD-ja in sklicevanju na Evropsko komisijo.

Nezavezujoča stališča in strateške dokumente manipulativno prodajajo kot pravno podlago za »cuzanje« davkoplačevalskega denarja, čeprav gre zgolj za politična priporočila. S propagando gredo celo tako daleč, da se enačijo z gasilci: »Gasilci skrbijo, da nam ne pogorijo hiše, tisti, ki gledajo oblasti pod prste, pa pazijo, da nam ne ugrabijo države.«

Diskrecija države, ne pravna obveznost

Financiranje NVO-jev je domena proste presoje države. Ni pravica. To ne pomeni, da je financiranje nedopustno. Pomeni pa, da mora biti predmet javne razprave – ne pa razglašeno za dogmo, o kateri se ne sme več razpravljati. Demokracija ne zahteva subvencioniranega aktivizma – zahteva svobodo govora, red in enaka pravila za vse.

Javni denar za rušenje reda

Slovenija danes živi očiten paradoks. Država, ki se uradno sklicuje na pravno državo, delo in konkurenčnost, z javnim denarjem vzdržuje NVO-je, ki vse troje sistematično relativizirajo. Ne govorimo o gasilcih, planincih, športnih ali kulturnih društvih, temveč o vidnem in vplivnem delu nevladnega sektorja, kjer je kritika konservativne politike postala trajni poslovni model profesionalnega aktivizma. To ni civilna družba v klasičnem pomenu besede. To je institucionalizirani progresivizem, ki se napaja iz proračuna in se hkrati razglaša za moralno vest države. Država ne financira pluralizma. Financira lastno delegitimacijo.

Aktivizem namesto dela

Ta del nevladnega sektorja ne gradi. Ne proizvaja. Ne ustvarja dodane vrednosti. Njegovo gorivo je konflikt. Njegov jezik je boj (fajt oz. angl. fight). Delo kot vrednota mu je tuje. Red kot pogoj svobode mu je sumljiv. Uspeh je praviloma znak krivde, podjetništvo pa moralno vprašljivo početje. Namesto odgovornosti ponuja moralno superiornost. Namesto rezultatov ponuja protest. Namesto prispevka k skupnosti ponuja stalno konfrontacijo. Ideal ni urejena skupnost, ki deluje, temveč družba, ki je trajno v sporu sama s seboj.

Pravo velja le za druge

V tem diskurzu so zakoni ovira, državne meje nasilje, lastnina krivica, odgovornost pa zastareli relikt. Nezakonita ravnanja se preimenujejo v civilno nepokorščino, kršitve pravil v pogum, neizvajanje zakonov pa v višjo etiko. Pravo je sprejemljivo le, dokler služi »pravim« ciljem. Ko jih omejuje, postane represija.

To ni pravna država. To je selektivni moralizem, v katerem pravila veljajo le za tiste brez ideološkega alibija.

Davkoplačevalec kot sponzor radikalne ideologije

Država v tej zgodbi ne nastopa več kot nevtralen okvir. Postaja financer ene strani v kulturnem boju. Davkoplačevalec plačuje kampanje proti pravilom, po katerih sam živi. Plačuje diskurz, ki spodkopava vrednote dela, relativizira odgovornost in razkraja pojem reda. Najbolj problematično pri tem ni, da takšne ideje obstajajo. Problem je, da so sistematično privilegirane – ne zaradi kakovosti argumentov, temveč zaradi ideološke skladnosti z vladajočo globalistično matrico.

Cena ideološkega luksuza: izgubljena konkurenčnost

Posledice niso teoretične. V svetu, v katerem države tekmujejo za kapital, znanje in delovna mesta, je stalno spodkopavanje pravne varnosti, relativizacija meja in demonizacija podjetništva luksuz za tiste, ki nikoli ne nosijo posledic svojih dejanj. Konkurenčnost ne propade čez noč. Razkraja se počasi: z vsakim sporočilom, da delo ni vrednota; z vsakim namigom, da pravila veljajo le pogojno; z vsako sugestijo, da je uspeh nekaj sumljivega.

Moralisti, ki potrebujejo kaos

Najbolj cinično pa je, da se ta aktivizem prodaja kot glas šibkih. V resnici ustvarja novo elito – elito poklicnih moralistov, ki živijo od permanentne krize. Če bi se razmere izboljšale, bi izginil tudi njihov smisel. Zato je treba krize ohranjati, stopnjevati in dramatizirati. Red je njihov sovražnik, ker red zmanjšuje potrebo po njih.

Demokracija brez subvencij

Vprašanje ni, ali smejo nevladne organizacije govoriti. Svoboda govora je temelj demokracije. Toda svoboda izražanja ne pomeni pravice do javnega denarja. Država ni dolžna financirati aktivizma, ki spodkopava pravni red, relativizira odgovornost in sistematično napada vrednote, na katerih sama temelji. Ko se diskrecija financiranja razglasi za demokratično obveznost, proračun preneha biti orodje skupnega interesa in postane ideološko orožje. Civilna družba se pri tem ne krepi – degradira se v subvencionirani aktivizem, odvisen od stalne krize in politične naklonjenosti oblasti.

Demokracija ne potrebuje plačanih moralistov. Potrebuje svobodne državljane, jasna pravila in odgovornost. Država, ki tega ne loči, ne financira pluralizma – financira lastno razgradnjo.

Dr. Anton Olaj, pravnik, veteran vojne za Slovenijo, nekdanji generalni direktor policije 

The post Mit o pravici do državnega denarja first appeared on Nova24TV.