Misleče roke: prvi dan med zemljo, lesom in obstoječim

V nedeljo popoldne smo prispeli na prizorišče mednarodne poletne šole arhitekture Thinking Hands v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu. Intenzivni dvotedenski program je zasnovan kot preplet praktičnega dela, arhitekturne prenove in kritične refleksije. Njegovo izhodišče je preprosto: o arhitekturi ne želimo razmišljati samo z risbo, besedo in računalniško podobo, temveč tudi skozi neposreden stik z materialom in izvedbo.

Ime šole se navezuje na knjigo The Thinking Hand finskega arhitekta in teoretika Juhanija Pallasmaaja. Ta roke ne razume le kot izvrševalca vnaprej oblikovane zamisli, temveč kot organ mišljenja, ki povezuje telo, domišljijo, material in pridobljeno znanje. V času, ko arhitekturna produkcija vse pogosteje poteka na ravni podob, simulacij in oddaljenih proizvodnih procesov, želi šola preveriti, kaj se zgodi, ko se mišljenje ponovno vrne k materialu in merilu 1 : 1.

Program sestavljajo štirje med seboj povezani moduli: gradnja paviljona z zemljo, izdelava lesenega kokošnjaka, praktično delo na obstoječih stavbah ter kritični dialogi o etiki arhitekture, potrošniški kulturi, pomenu rokodelskega znanja in gradnji v času ekološke krize. Zemlja, les, kamen in obstoječe stavbno tkivo pri tem niso zgolj sredstva za uresničitev načrta, temveč aktivni nosilci znanja.

Kmetijo na robu vasi sestavljajo glavna stanovanjska hiša in več gospodarskih poslopij, ki se deloma nizajo okoli osrednjega travnatega dvorišča. V njegovem središču stoji stara hruška, ki prostor naravno strukturira ter mu daje značaj skupnega zunanjega prostora.

Proti jugu se posest odpira na travnik, kjer se v daljavi pasejo belo-rjave krave in konji. Ravnina se nadaljuje proti reki Krki, katere pot označuje pas obvodnega drevja. Prostorsko kompozicijo v zadnjem planu zaključuje silhueta Trdinovega vrha z oddajnikom.

Dobrava za takšen program ni bila izbrana naključno. Center za gradnjo z zemljo že več let deluje kot prostor eksperimentiranja z lokalno zemljo, preverjanja tradicionalnih in sodobnih tehnik zemeljske gradnje ter skupinskega dela v merilu 1 : 1. Na preteklih mednarodnih delavnicah so tu nastajali materialni preizkusi, prototipi, sanacije zidov in manjše arhitekturne strukture. Iz enakega načina dela se je postopoma razvil tudi Park Preročišč z zemeljskimi paviljoni.

Udeleženci so prihajali postopoma, se spoznavali ter raziskovali kmetijo in njeno okolico. Medtem smo začeli pripravljati skupno večerjo. Ko je enolončnica že brbotala, se je zgodilo nekaj nepričakovanih prizorov. Na kozolec je prišla skupina strokovnjakov, ki se ukvarja z obročkanjem ptic, da bi označila tam živeče sove. Sov sicer niso našli, odkrili pa so njihovo gnezdo. Kmalu zatem je sosedova kokoš poletela čez ograjo in skozi odprta vrata zbežala v hišo. Morda je slišala, da bomo na kmetiji gradili nov, sodobno zasnovan kokošnjak.

Za nekdanjim lesenim hlevom, ob katerem je urejena delavnica, je manjši gozd. V njem stojijo eksperimentalni paviljoni iz zemlje, ki so nastajali na preteklih delavnicah. V večernih urah nizko sonce prodira med drevesi ter s prepletom svetlobe in senc poudari teksturo zemeljskih površin. Med paviljoni tako nastane skoraj magičen ambient, v katerem se eksperimentalna arhitektura neposredno poveže z naravnim okoljem.

Ko smo se zbrali vsi udeleženci, smo sedli za mizo pod staro hruško, si razdelili večerjo in nazdravili s kozarcem lokalnega cvička. Skupna priprava hrane in obedovanje sta že prvi večer vzpostavila ritem, ki mu sledi tudi delovni program šole: delo poteka kolektivno, znanje pa se prenaša skozi pogovor, opazovanje in sodelovanje.

Na istem mestu smo se naslednje jutro po zajtrku srečali v uvodnem krogu. Ker je bil to prvi delovni dan, smo se po predstavitvah in začetnem pogovoru najprej seznanili z lokacijo, materiali ter rezultati preteklih delavnic.

V projektnem prostoru smo si ogledali eksperimentalne zemeljske kubuse, izdelane iz različnih mešanic lokalne zemlje. Posamezni vzorci dokumentirajo razmerja med zemljo, peskom, vlakni in vodo ter kažejo, kako sestava mešanice in način vgradnje vplivata na trdnost, površino in proces sušenja. Ne gre zgolj za razstavne predmete, temveč za materialni arhiv dosedanjega raziskovanja.

V Parku Preročišč je Matevž Granda predstavil izvedene posege, pridobljene izkušnje in sestavo zemeljskih plasti, iz katerih so zgrajeni posamezni paviljoni. Pokazal je tudi paviljon, na katerem bomo letos nadaljevali delo. Prvi modul šole je namreč posvečen gradnji z zemljo, pri kateri udeleženci skozi neposredno izvedbo spoznavajo različne zemeljske tehnike in odziv lokalnega materiala.

V gozdu se nam je nato pridružil umetnik Matej Andraž Vogrinčič in predstavil zasnovo prostorsko specifične umetniške intervencije. Iz starih, od dima potemnelih tramov, odstranjenih ob prenovi ostrešja stanovanjske hiše, bomo med drevesi ustvarili piazzo – nov prostor zbiranja, sestavljen iz ponovno uporabljenih elementov nekdanje konstrukcije.

Tramovi so desetletja opravljali nosilno funkcijo v ostrešju. Zdaj bodo z novo razporeditvijo dobili drugačno prostorsko in simbolno vlogo. Njihova ponovna uporaba ni zgolj praktična odločitev ali gesta varčevanja z materialom. Je premislek o tem, kako lahko element, ki je izgubil prvotno funkcijo, postane izhodišče nove arhitekturne situacije, ne da bi bile pri tem izbrisane sledi njegove prejšnje rabe.

Nato je Gerrit Müller-Scheeßel predstavil svojo zmagovalno natečajno rešitev kokošnjaka ter konstrukcijsko zasnovo in način dela, po katerem bomo projekt izvedli. Modul pod mentorstvom Klare Zalokar in Gerrita temelji na prehodu od natečajne ideje do dokončane strukture v merilu 1 : 1. Prav ta prehod odpira vprašanja, ki jih risba pogosto prikrije: kako element prijeti, razrezati in spojiti, v kakšnem zaporedju ga sestaviti ter kako načrt prilagoditi lastnostim razpoložljivega materiala.

Sledil je praktični del. Dve skupini sta začeli pripravljati teren in material za piazzo. Prva je odstranjevala zgornjo plast tal in pripravljala podlago, druga pa je potemnele tramove razrezovala na enotne dolžine. Tretja skupina se je lotila izdelave podnožja kokošnjaka. V četrti skupini smo raziskovali podstrešje kmečke hiše, ki je zaradi desetletij odlaganja predmetov, knjig in časopisov z začetka prejšnjega stoletja postalo svojevrsten časovni arhiv.

Delo na podstrešju je bilo del modula kritičnih dialogov. Med pregledovanjem predmetov smo se pogovarjali o razmerju med kramo, odpadkom in dediščino. Kdaj predmet še nosi uporabno, dokumentarno ali čustveno vrednost? Kdaj postane odvečen? Kdo lahko o tem odloča in na podlagi katerih meril?

Ta navidezno vsakdanja vprašanja so neposredno povezana z arhitekturno prenovo. Vsak poseg v obstoječo stavbo zahteva vrednotenje: kaj ohraniti, kaj ponovno uporabiti, kaj preoblikovati in kaj odstraniti. Odločitev nikoli ni povsem tehnična. Vključuje odnos do zgodovine, materialnih virov, dela predhodnih generacij in prihodnje rabe stavbe.

Pogovor smo nadaljevali ob kosilu na vrtu med jablanami, slivami in drugim sadnim drevjem. Po kosilu smo zamenjali skupine in nadaljevali delo na drugih modulih.

V skupini za izdelavo kokošnjaka smo pod mentorstvom Klare Zalokar in Gerrita Müller-Scheeßla najprej odmerili in razrezali nosilne lesene elemente ogrodja. Nato smo izdelali prototip utornega spoja dveh konstrukcijskih delov. S prototipiranjem smo pred izdelavo končnih elementov preverili natančnost reza, zaporedje delovnih postopkov in obnašanje spoja.

Za nekatere udeležence je bila obdelava lesa že znana praksa, za druge povsem nova izkušnja. Marsikateri arhitekt je prvič neposredno delal z lesom ter se seznanil z osnovnimi ročnimi in električnimi orodji. Prav neposreden stik z materialom spremeni razumevanje konstrukcije: črta na načrtu dobi debelino, težo in smer vlaken. Spoj ni več zgolj narisan detajl, ampak rezultat vrste konkretnih odločitev, telesnega dela in natančnosti izvedbe.

To je tudi osrednje izhodišče Thinking Hands: misliti skozi izdelovanje. Ne zato, da bi zavrnili projektiranje ali sodobna digitalna orodja, temveč da bi arhitekturno mišljenje znova povezali z materialnimi posledicami njegovih odločitev. Zemlje ne obravnavamo kot pasivne snovi, ki jo je treba obvladati, ampak kot material, od katerega se lahko učimo. Obstoječe stavbe ne razumemo kot prazne podlage za avtorsko gesto, temveč kot nosilke že vloženega znanja, dela in energije.

Prvi delovni dan je tako minil v znamenju spoznavanja lokacije, materialov, orodij in delovnih procesov ter priprav na nadaljnje faze izvedbe. Čeprav smo delo uradno končali v poznih popoldanskih urah, so nekateri želeli nadaljevati. Entuziazma očitno ne manjka.

V prihodnjih dneh se bodo štirje moduli vedno bolj prepletali. Zemeljski paviljon, leseni kokošnjak, prenova obstoječih stavb in kritični pogovori niso ločene naloge, ampak štirje načini zastavljanja istega vprašanja: kakšno arhitekturo potrebujemo v času presežne proizvodnje, odpadkov in ekološke krize?