Misleče roke: četrti in peti dan; premiki in zaključki

Dneve s hitrimi preskoki včasih nasledijo dnevi, ko izgleda, da se na videz ne zgodi veliko. Po navdušenju tretjega dne, ko je bila konstrukcija kurnika sestavljena in je bil napredek zelo očiten, je bilo potrebno izdelati več delov, nekoliko bolj kompleksnih, vendar nepogrešljivih. Streha, vrata, fasada … Počasi smo napredovali proti koncu.

Na drugem delovišču sredi gozda je že tretji dan začela nastajati umetniška instalacija v sodelovanju z Matejem Andražem Vogrinčičem. Odslužene lesene tramove smo razporedili v skoraj kvadratno kompozicijo piazze, ki je med procesom dobila več imen – preproga, splav, plesišče … Naslednji dan smo pod njo zakopali časovno kapsulo s sporočili in nekaj artefakti za ljudi? bitja? v prihodnosti.

Dokončali smo jo z zasutjem materiala in se zazrli v končano preprogo. Zlila se je s tlemi gozda, postala bo del njihovih naravnih procesov. Po besedah udeleženca Adama, »izgleda, kot da je bila že od vedno tam«.

V petek pa se je začel del delavnice, ki so ga nekateri udeleženci nestrpno pričakovali. Začeli smo mešati zemljo in zbili nekaj prvih testnih kock. 

Četrti in peti dan smo zaključili s predavanji. Gerrit Müller-Scheeßel nam je predstavil svoje projekte v Nemčiji. Na kmetiji svojega strica je zgradil več različnih intervencij, med drugim tudi kurnik. Še posebej pa je zanimiv paviljon za letošnji dogodek Arhitekturno poletje v Hamburgu, za katerega je skupaj s kolegi zgradil informacijski paviljon. Za gasado tega impresivnega objekta je uporabljeno z brezovo lubje, še en od pozabljenih materialov naravnega izvora. Breza svoje lubje obnavlja in so ga včasih uporabljali za strehe in fasade. 

Peti večer je predavala Klara Zalokar, ki je bila tudi članica žirije natečaja za Kurnik. Predstavila nam je prve projekte iz lesa, ki sta jih izdelala z Klemnom Zupančičem. Predstavitev je zaključila z obsežno in izvirno prenovo stare domačije na barju, ki je bila tudi objavljena v eni od preteklih številk revije Outsider. 

S tem se zaključuje prvi teden delavnice, ko nekaj udeležencev že odhaja, kmalu pa se pridružijo novi, dogajajo se premiki in zaključki. Z nostalgijo, ki spremlja takšne dni, pa se hkrati že veselimo naslednjega tedna, ko se bomo posvetili nadaljevanju gradnje novega paviljona z zbijanjem zemlje. 

Foto: Jana Jocif