Minimalna plača 1.000 evrov neto: populistični ukrep pred koncem leta, ki nosi nevarne posledice!?

Minimalna plača v višini 1.000 evrov neto na prvi pogled zveni kot dolgo pričakovana zmaga za delavce. V času rasti cen, draginje in splošnega občutka, da življenje postaja vse težje dostopno, se takšna številka zdi logična, skoraj nujna. A vprašanje, ki se mu v javni razpravi pogosto izogibamo, je ključno: kdo bo to dejansko plačal – in s kakšnimi posledicami?

Zdi se, da je minister Mesec to napoved odigral precej solo, saj naj se ne bi posvetoval z ostalimi političnimi partnerji, premier Golob pa mu očita soliranje in nespametno potezo. Gre za dejansko predvolilno potezo, ko Levica ve, da ji teče voda v grlo in da je stranka Svoboda na robu propada?

Česa pa minister Mesec očitno ne ve? Ko se minimalna plača zviša administrativno, se strošek ne razporedi po zraku. Pade neposredno na ramena podjetnikov in gospodarstva, predvsem v panogah, kjer je delo intenzivno in marže nizke: storitve, proizvodnja, logistika, gostinstvo, gradbeništvo. Tam plače niso le ena izmed postavk – so največja postavka. Prav tako minister očitno ni vešč tega, da bi morali tak manever potrditi tudi socialni partnerji – ki pa so seveda skočili v zrak. 

Za podjetnika minimalna plača 1.000 evrov neto ne pomeni 1.000 evrov stroška. Pomeni bistveno višji bruto znesek, skupaj z vsemi prispevki, dodatki in obveznostmi. Pri več zaposlenih se ta razlika hitro spremeni v eksistenčno vprašanje podjetja, ne v računovodsko podrobnost. Zdi se, da vlada zapravlja denar kar tako – kar je seveda mnogo kažje, če ga ne zaslužiš sam.

Zagovorniki ukrepa pogosto omenjajo rast cen kot glavni argument. Toda tu se začne nevaren krog. Če podjetjem dvignemo stroške dela, imajo le nekaj možnosti:
– zvišanje cen izdelkov in storitev,
– zmanjševanje števila zaposlenih,
– selitev dejavnosti v tujino,
– ali zaprtje poslovanja.

V vseh štirih primerih račun na koncu plača potrošnik in delavec. Višje cene pomenijo novo inflacijo. Odpuščanja pomenijo večjo negotovost. Selitve podjetij pomenijo izgubo delovnih mest in davčnih prihodkov. Zapiranja pa prazne hale in mrtva lokalna okolja.

Slovenija že nekaj časa ni več »druga Švica«. Gospodarsko okolje postaja manj konkurenčno, davčna in administrativna bremena so visoka, podjetniki pa vse pogosteje iščejo priložnosti čez mejo. Države v naši neposredni bližini nas počasi, a vztrajno prehitevajo – z bolj stabilnimi pogoji, manj birokracije in predvidljivejšim okoljem za poslovanje.

Velik del podjetnikov danes realno zaznava recesijo. Ne v teoriji, ampak v naročilih, v likvidnosti, v previdnosti strank. V takšnem trenutku dodatno obremenjevati gospodarstvo ni pogumna socialna politika, temveč tvegan eksperiment.

Ironija je očitna: ukrep, ki naj bi izboljšal kupno moč, lahko srednjeročno še pospeši rast cen, kar bo najbolj občutil srednji sloj, družine in upokojenci. In ko se to zgodi, bo pritisk na novo zviševanje plač še večji. Vprašanje je, koliko takšnih krogov gospodarstvo še zdrži, preden se nekaj zlomi.

Razprava o minimalni plači je nujna in legitimna. A če govorimo le o cilju – višji neto znesek – in ignoriramo pot do tja, tveganj ne odpravljamo, temveč jih potiskamo naprej. Socialna politika brez gospodarske realnosti ni zaščita šibkih, ampak recept za dolgoročno škodo.

Vprašanje torej ni, ali si delavci zaslužijo dostojno plačilo. Seveda si ga. Pravo vprašanje je: ali trenutni ukrepi to res zagotavljajo – ali pa nas potiskajo v še dražjo, bolj negotovo prihodnost?