Mineva pol stoletja od smrti plesalke in neutrudne borke proti rasizmu Josephine Baker

Josephine Baker je bila plesalka, pevka, igralka, aktivistka, mati in ljubica. V vsem, kar je počela, je bila brezkompromisna. V času, ko se vračajo podobe starih sovražnikov in ko nacionalizem in izključevanje v mnogih državah spet postajata družbeno sprejemljiva, pol stoletja po njeni smrti, njeno življenje ostaja kažipot.

Kažipot za pogum, raznolikost in neomajno prepričanje, da je mogoče spreminjati svet. V svetovni spomin se je za vedno vtisnila s svojim plesom v krilu iz banan, a med drugo svetovno vojno je v boju proti nacizmu tvegala lastno življenje, po vojni pa se neutrudno borila proti rasizmu.

Pol stoletja po smrti 12. aprila 1975 tako ostaja veliko več kot le plesna legenda. Ostaja simbol boja za svobodo in tudi ikona kvir gibanja ter ambasadorka drugačnosti, poroča nemška tiskovna agencija dpa.

Od leta 2021 je tudi uradno francoska narodna junakinja, saj so jo 30. novembra tega leta kot prvo Afroameričanko sprejeli v pariški Panteon, francoski tempelj slave ob boku z velikani, kot so Victor Hugo, Voltaire in Marie Curie.

Josephine Baker se je rodila kot Freda Josephine McDonald 3. junija 1906 v St. Louisu v ameriški zvezni državi Missouri. Njeno otroštvo sta zaznamovala revščina in rasizem. Zoperstavila se jima je s plesom in petjem ter humorjem. Ko je sredi 20. let minulega stoletja emigrirala v Pariz, je prvič v življenju bila deležna priznanja za svoje delo. Postala je zvezda, “kraljica divjega plesa”, ki ji je svetovno prepoznavnost prinesel prav njen ples v krilu iz banan. Postala je ikona generacije, ki se je želela osvoboditi spon kolonializma.

Ko se je leta 1937 poročila z judovskim industrialcem Jeanom Lionom, je prevzela francosko državljanstvo. Ob začetku druge svetovne vojne se je dejavno pridružila francoskemu odporniškemu gibanju. Svoj sloves in svobodo potovanja je izkoristila za prenašanje tajnih sporočil.

Po koncu druge svetovne vojne se je Baker vedno bolj usmerila v boj proti rasizmu in diskriminaciji. Na zgodovinskem pohodu na Washington leta 1963 je spregovorila v uniformi francoskega odporniškega gibanja. Bila je edina ženska, ki je spregovorila pred Martinom Luthrom Kingom in njegovim znamenitim govorom Imam sanje. Njen govor je bil strasten krik proti krivici, ko je med drugim izrekla besede: “Prestopila sem pragove kraljevskih palač in predsedniških domovanj, v Ameriki pa niti v hotelu nisem smela spiti kave.”

Odkrito in samozavestno je bilo tudi njeno življenje – ljubila je tako moške kot ženske ter posvojila 12 otrok različnega rodu in veroizpovedi. Njena “mavrična družina” ni bila le utopija, ampak resnično vizionarsko življenje, dodaja dpa.

Umrla je v Parizu 12. aprila 1975 le nekaj dni po svojem zadnjem večjem nastopu v francoski prestolnici. Stara je bila 68 let. 46 let pozneje so jo sprejeli v Panteon. Francoski predsednik Emmanuel Macron jo je takrat označil za “borko, umetnico in žensko, ki ni vzela v bran le temnopoltih, ampak človeštvo”.