Mihael Lukanič, Poljanec, ki ga Pupin ni pozabil

Pred več kot stoletjem in pol sta se na Manhattnu po naključju srečala dva rojaka z območja nekdanje Jugoslavije: znameniti srbsko-ameriški znanstvenik in izumitelj Mihajlo Pupin (1854–1935) ter Slovenec Mihael Lukanič (1820–1912), doma iz Močil pri Starem trgu ob Kolpi. Njuno prijateljstvo bi danes najverjetneje ostalo pozabljeno, če ga Pupin ne bi opisal v svoji avtobiografiji Od pastirja do izumitelja. Zgodbo je iz arhivov po več kot sto letih izbrskal Boris Belingar, slovenski rojak iz Beograda, in jo predstavil v knjigi Neznanec iz Manhattna.

Predstavitev knjige v Starem trgu ob Kolpi, rojstnem kraju Lukaniča, je bila zato še posebej simbolična in je pritegnila veliko pozornosti. Belingar je namreč z dolgoletnim raziskovanjem ponovno povezal krajevno zgodovino z eno najbolj znanih osebnosti srbskega in ameriškega prostora. Avtor je povedal, da ga je v raziskovanje Pupinovega življenja in njegove povezave z Lukaničem pripeljalo povsem naključje. Sprva se je ukvarjal z drugo zgodbo, nato pa je naletel na fotografijo pravoslavnega duhovnika Vase Živkovića. Ko je začel raziskovati njegovo življenje, je ugotovil, da je Živković finančno podpiral mladega Pupina in mu pomagal pri nadaljnjem šolanju. To ga je spodbudilo k podrobnejšemu branju Pupinove avtobiografije. »In potem se je zgodba začela odpirati,« je povedal Belingar.

Avtor knjige z Renato Butala, predsednico KS Stari trg in Petrom Panjanom, ki je povezoval predstavitev.

Spominja se ga kot »mučenika«

Pupin je v avtobiografiji o Lukaniču zapisal, da je bil njegov najdragocenejši prijatelj v prvih in težkih letih bivanja v Ameriki prav Lukanič, pravi Slovenec, tako po rojstvu kakor tudi po mišljenju. »Bil je blag dobrotnik kakor vsi drugi Slovenci, ki so prihajali vsako leto v moje rodno selo z visokimi krošnjami, polnimi pestrih drobnarij,« je zapisal Pupin.

Tudi Lukanič je bil v mladih letih eden izmed teh slovenskih »mučenikov«, ki so s težkimi krošnjami na plečih hodili peš po Banatu od vasi do vasi in iskali zaslužek s skromno trgovino oziroma prodajo suhe robe. Ljubeznivo gostoljubnost, ki jo je našel v hiši Pupinovega očeta v Idvoru, je stokratno poplačal v New Yorku z izrednim gostoljubjem do Pupina.

Njuni poti sta se mnogo let pozneje znova prekrižali onstran luže. Pupin je nekega dne na trgovini zagledal priimek Lukanič. Pomislil je, da je našel rojaka in da bo lahko z njim govoril srbsko.

Nekoč sta se že srečala

Ko sta spregovorila, pa je ugotovil, da je Lukanič Slovenec. »Če Pupin tega ne bi zapisal, mi za to danes sploh ne bi vedeli,« je poudaril Belingar. Še bolj nenavadno je, da se po izidu Pupinove avtobiografije leta 1923 skoraj nihče ni podrobneje ukvarjal z zgodbo o Lukaniču. Prav zato je Belingarjevo raziskovanje toliko bolj dragoceno.

Ob predstavitvi je Belingar spregovoril tudi o Pupinovi vlogi pri prizadevanjih za določitev meja po prvi svetovni vojni. »Pupin je imel zaradi svojih poznanstev v ZDA, tudi z ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, dostop do vplivnih ljudi ameriške delegacije na pariški mirovni konferenci. To je pomembno vplivalo tudi na prizadevanja glede slovenskega ozemlja, ki ga je želela dobiti Italija,« je poudaril Belingar.

Zato bi morali po njegovih besedah o Pupinu govoriti veliko več, ne samo kot o znanstveniku, ampak tudi o tem, kaj je naredil za Slovenijo in Slovence.

»Meseca marca leta 1919 me je Nikola Pašić pismeno pozval, naj pridem v Pariz, kjer se je pokazala potreba, da sodelujem z jugoslovanskimi delegati na mirovni konferenci.

Oddolžil se je Lukaniču in Kosu, Slovenija je dobila Kranjsko in Koroško

Odzval sem se pozivu in prispel okrog 1. aprila istega leta v Pariz, kjer mi je rekel Pašić: ‘Vaša pomoč nam je potrebna pri naših pogajanjih z ameriškimi delegati na mirovni konferenci,’« je Pupin zapisal v svoji knjigi Od pastirja do izumitelja, za katero je istega leta dobil prestižno Pulitzerjevo nagrado.

»Znano mi je, da Vas ti osebno poznajo in da visoko cenijo Vaše mišljenje,« je nadaljeval Pašić. »Italija nam dela velike težkoče v vprašanjih, ki se nanašajo na Dalmacijo, Istro, Kranjsko in Koroško. Gorica in Gradiška sta definitivno izgubljeni. Vaše ime nam je mnogo pomagalo pri ameriških delegatih v našem sporu z Romunijo in srbski Banat je bil rešen. Še bolj pa nam je potrebna ameriška pomoč v sporu z Italijo.«

Iz teh besed je Pupin dodobra spoznal, kakšna je njegova naloga na mirovni konferenci. »Ko mi je Pašić povedal, da vprašanje Kranjske in Koroške še ni rešeno, sem tako spoznal, da je sedaj prilika, da se vsaj nekoliko oddolžim Lukaniču in profesorju Kosu, prav tako Slovencu, ki me je učil v šoli v Pančevu, ki sta dvignila Slovenijo v moji hvaležni duši na visoko mesto.«

(mgć)