Miha Brejc po dolgem političnem spanju znova deli lekcije s podpisi in moralizira: a kdo ga še lahko posluša in zakaj se pojavlja po tako dolgem času?

Ko se politik po dolgih letih političnega zatišja nenadoma začne redno pojavljati v medijih in sedanji vladi razlagati, kako bi morala voditi državo, se človek upravičeno vpraša: od kod takšna nenadna potreba po političnem dirigiranju?

Spletna peticija, s katero nekdanji dolgoletni član SDS Miha Brejc zahteva odstop predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića, je v manj kot 24 urah zbrala več kot 11.000 podpisov. Brejc napoveduje, da bo akcijo nadaljeval vse do prve prihodnje seje državnega zbora.

Brejc Stevanoviću očita, da s svojim ravnanjem na čelu parlamenta škoduje ugledu Slovenije. Zato je v ponedeljek sprožil spletno peticijo, pri kateri si je za cilj zastavil najmanj 10.000 podpisov podpore njegovemu odstopu. Vzporedno zbira tudi podporo pobudi za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, ki bi se ukvarjala z afero Black Cube.

Brejc je ob začetku zbiranja podpisov dejal, da Stevanović po njegovem mnenju ne bi smel voditi Državnega zbora, ker naj ne bi spoštoval ustave, peticijo pa je utemeljil z besedami, da se kljub številnim opozorilom novinarjev in javnosti »nič ne zgodi« in da morajo zato svoje povedati ljudje.

Toda ob tem se odpira precej neprijetno vprašanje: kje je bil Miha Brejc v času, ko je bila predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič tarča številnih očitkov zaradi domnevnih kršitev ustave, zakonov in poslovnika? Takrat podobne peticije in poziva k odstopu z njegove strani ni bilo slišati. Če Brejc danes zagovarja načelo, da mora predsednik parlamenta dosledno spoštovati pravila in ustavni red, bi bilo najmanj pričakovati, da ista merila veljajo ne glede na to, kdo sedi na predsedniškem mestu.

Spomnimo: Miha Brejc je bil nekoč eden najvidnejših ljudi SDS, podpredsednik stranke, minister, poslanec in evropski poslanec. Celotno svojo karierno pot je zgradil na stranki SDS – kako je mogoče, da jo danes tako kritizira, ko mu je prav ona omogočičla kruh in mleko? Brejc nikakor ni politični novinec, ki bi slovensko politiko spremljal od daleč. Bil je tri mandate podpredsednik SDS, poslanec državnega zbora, minister v Bajukovi vladi, nekdanji direktor predhodnice Sove in med letoma 2004 in 2009 tudi evropski poslanec. Dolga leta je torej zasedal nekatere najvidnejše in najbolje umeščene politične funkcije, ki jih lahko slovenski politik doseže. 

Še leta 2008 je javno govoril, da je »Janez Janša najboljši«, potem pa se je zgodba naenkrat obrnila – najverjetneje zaradi novih političnih apetitov njegovega zeta – Gregorja Viranta, ki se je, kot se spomnimo, odcepil od SDS in ustanovil stranko Državljanska lista. 

Nekoč Janšev podpredsednik, danes upokojenec ki kritizira, ko mu paše?

Janez Janša je bil 22. maja 2026 s 51 glasovi izvoljen za predsednika vlade, njegova 16. slovenska vlada pa je nastopila mandat 4. junija. Komaj se je nova vlada dobro usedla na svoje položaje, Brejc pa je že začel razlagati, kakšna katastrofa naj bi se Sloveniji obetala. Človek bi skoraj dobil občutek, da je po dolgih letih političnega zimskega spanja nekdanji podpredsednik SDS ponovno odkril svojo politično poklicanost, ki bi jo očitno lahko imenovali tudi Brejcadamus.

Toda kaj se je zgodilo leta 2012?

Spomnimo: Brejc je iz SDS izstopil maja 2012, potem ko so se  njegovi odnosi z vodstvom stranke, zaradi njegovih apetitov, močno poslabšali. Spor je bil tesno povezan tudi z nastankom političnega projekta Gregorja Viranta, Brejčevega zeta.

SDS je takrat trdila, da se je Brejc dejansko odločil za odhod že leta 2011 in da je enega od članov občinskega vodstva SDS nagovarjal h kandidaturi za takrat še nastajajočo novo stranko. Okoliščine so bile jasne: odnosi z SDS so se skrhali ravno v obdobju Virantovega političnega projekta, Brejc pa je zapustil stranko, v kateri je desetletja sodil v sam vrh.

Virantov veliki projekt se je končal precej manj veličastno

Tudi zgodovina Državljanske liste je lahko opomin za vse, ki danes samozavestno delijo recepte za prihodnost slovenske desnice. Virantova lista je leta 2011 v politiko vstopila kot velika nova zgodba, njen predsednik Gregor Virant je postal celo predsednik državnega zbora. Toda politični projekt je trajal le nekaj let. Na evropskih volitvah leta 2014 je stranka dobila približno 1,2 odstotka glasov, Virant je odstopil z mesta predsednika, stranka pa je nato izginila iz pomembnejše parlamentarne politike. Velike zgodbe o »novi politiki« imajo v Sloveniji očitno precej kratek rok trajanja.

Zakaj se Brejc vrača prav zdaj?

To je morda najbolj zanimivo vprašanje. Brejc je danes star politični veteran, ki nima več stranke, poslanskega mandata ali izvršne funkcije. To seveda ne pomeni, da nima pravice govoriti. Ima jo toliko kot vsak drug državljan. Toda pravica do mnenja še ne pomeni, da mora biti vsako politično mnenje nekdanjega funkcionarja avtomatično obravnavano kot posebno pomembna politična modrost.

Toda volivec ima pravico zastaviti tudi drugo vprašanje: kje je bila ta politična nuja v letih, ko Miha Brejc praktično ni igral pomembnejše vloge v slovenski politiki? Zakaj se ni javil, ko je Marjan Šarec odstopil pred Covid-19 krizo, ali pa ko je Golobova vlada pustila prazen proračun?

Ko nekdanji funkcionar razlaga sedanji vladi, kako naj vlada

Vlada se bo na koncu presojala po rezultatih – po gospodarstvu, davkih, varnosti, zdravstvu, pokojninah, javnih storitvah in kakovosti življenja. Če bo neuspešna, jo bodo kaznovali volivci. Če bo uspešna, bodo prav tako odločili volivci. Nekdanji politiki imajo pravico kritizirati, vendar nimajo posebnega privilegija, da bi se njihove besede obravnavale kot politična sodba višje instance.

Vrnitev iz političnega zatišja

Miha Brejc je nedvomno izkušen človek in ima za seboj dolgo politično kariero. Toda politične kariere imajo svoj začetek, vrhunec in konec. Toda nekoliko komično je, ko se iz političnega arhiva nenadoma vrne človek, ki je svoj politični vrhunec dosegel pred dvema desetletjema, in začne sedanjim izvoljenim politikom razlagati, kdo sme vladati, kdo je »kimavec« in kakšna prihodnost čaka državo. Morda bi si prav danes lahko zastavili vprašanje; kaj je sam Brejc naredil s političnimi priložnostmi, ki jih je imel, ko je bil še v položaju, da je o čem dejansko odločal in kakšna je njegova zapuščina.

P.O.