»Mi imamo duh partizanstva, Maori pa upora proti kolonializmu«

Marko Galič je z novozelandskimi domorodci preživel sedem let in se v tem obdobju naučil marsikaj o njihovi kulturi, jeziku, tradicijah in tudi težavah. Poučuje tako na univerzi v Aucklandu na Novi Zelandiji, kjer je tudi doktoriral, kot na Univerzi na Primorskem. V Kopru poučuje staroselske študije, torej iz njihove perspektive, kar je novost za slovenski prostor.

Profesor Galič, kako se je rodila ljubezen do Maorov?

Že od nekdaj so me zanimali staroselci, tudi v Združenih državah Amerike in Avstraliji. S partnerko sva leta 2013 dokončala študij v Kopru in odšla na Novo Zelandijo nekako s trebuhom za kruhom. Kmalu sva se z njimi povezala in ljubezen je prišla iz praktičnih razlogov. Spoznala sva ne samo pozitivne plati, ampak tudi družbene probleme in travme.

Imeli ste priložnost jih podrobno spoznati. Katera so največja spoznanja?

Izpostavi bi med drugim močan duh upora. Pri nas imamo duh partizanstva, pri njih pa zelo močan upor proti kolonializmu, ki je še danes prisoten.

Kaj vas je najbolj presenetilo pri njihovih tradicijah?

Naša evropska kultura zelo temelji na latinskem cogito ergo sum - razmišljam in torej sem, maorska pa na pripadam, zato sem. Ni koncepta individualnosti, kot ga poznamo mi, so veliko bolj kolektivna družba. Druga značilnost pa, ki je lahko nam zelo čudna: Maori verjamejo, da vsaka stvar ima dušo, ne samo živa bitja, tudi kamni. In zato je treba z vsako stvarjo imeti odnos in ta odnos mora biti v ravnovesju.

To posebno velja za odnos do narave. Imajo se za skrbnike narave. Ko živiš z njimi, ti postane tak način gledanja zelo naraven. Oni ne ločijo naravnega od spiritualnega sveta, za nas je to vse ločeno, pri njih pa sobiva kot eno.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku