MG3 Hybrid+ Luxury

Na majhne avtomobile enostavno prevečkrat pozabimo. Prevečkrat jih mečemo v en in isti koš, češ, da so premalo uporabni in so namenjeni le tistim prebivalcem v večjih mestih. No, če smo odkriti, v Sloveniji nimamo ravno ”večjih” mest. Največ kar premoremo šteje dobrih 300.000 prebivalcev in ko zapeljemo mimo obvoznice tega ”najlepšega” mesta na svetu, smo že na vasi. Po tej logiki pri nas ne pridejo v poštev mali avtomobili. Ali pač?

Z leti, so se tile miniaturci okrepili, dobili boljša podvozja, postali bolj tehnološki in pametni. Premiki klopi, zlaganje sedežev, vozni programi, nasloni za roke, multifunkcijski volan, aktivni in pasivni varnostni sistemi…še preslikavo pametnega telefona imajo, kar je definitivno razlog, da zmorejo in so željni peljati dlje, kot do soseda Franceta. In ravno dejstvo, da mali avti niso nič več mali, sem želel dokazati z novim MG3 na 300-kilometrskem dnevnem podvigu.

Seveda, potnikoma nisem izdal, v kakšni ”mrcini” se bomo tokrat peljali. Ob vkrcanju sta se kitajskemu produktu z britanskim logotipom nasmehnila, vendar se nista niti malo pritoževala. Prtljažnik s prostornino 293 litrov je z lahkoto pospravil oba kufra in že smo bili v akciji. Dobrih 35 kilometrov nas loči do priključka na avtocesto. Kilometri minejo v hipu.

Nikakršnega nagibanja v ovinkih, neprijetnih tresljajev razpadajočih slovenskih cest ali pritoževanja nad pomanjkanjem prostora. Slednjega je zavidljivo veliko za noge v drugi vrsti, ki se mimogrede pohvali še z zračnikoma, nameščenima na zadnjo stran sredinskega grebena. Švignemo na avtocesto. Pospeševanje niti ni trajalo dolgo. Eden od razlogov je zagotovo skrito orožje v obliki pogonskega sklopa. Kombinacija bencinskega atmosferca in elektromotorja premore moč legendarnih ”vročih žemljic”. Slabih 200 ”konjičev” ima v štalci. Ni čudno, da sem v bistvu na vozni pas pospešil hitreje, kot je nekdo vozil po prehitevalnem pasu.

Radio je igral, vsi trije smo razločno razumeli sicer neuspelo šalo voditelja, a dobra stvar je, da kljub avtocestni hitrosti v notranjosti ni bilo nadležnega hrupa. Čas za kavo, bore malo časa za postanek. Lončki za kavo so našli mesto v MG3 z opremo Luxury. Tudi čokoladica in dve pollitrski plastenki vode. Odlagalnih prostorov ne manjka, kakor tudi ne elementov opreme. Večina zadev se upravlja preko vmesnika, ki je delno digitalen, analogna pa so stikala bližnjic na armaturki. Skratka, v naboru so vsi znani varnostni sistemi, povezljivost s pametnimi napravami … ne manjka kamera s pogledom 360 kot tudi ne gretje prednjih sedežev in volana.

Kot bi mignil, smo bili na končni destinaciji na letališču. Vsi celi, brez zaležanin ali bolečin od prisilnih drž. Sedeži so torej dovolj udobni in prostora je zgleda tudi dovolj. In ne, poraba ni bila 9 litrov. Bila je 16,2 litra na 300 prevoženih kilometrov.

Med potjo nazaj sem razmišljal, čemu kupujemo (pre)velike avtomobile oziroma, zakaj zmeraj kupujemo avtomobile namenjene tedenskemu dopustu z družino na morju. Da potem ostalih 355 dni vozimo s sabo prazen prostor in imamo stroške z gorivom ter vzdrževanjem? Ali je samo stvar sosedove zavisti?

Pot z letališča je bila prekratka, da bi se dokopal do razloga. A kar me je pri MG3 Hybrid+ navdušilo je to, da ima atribute idealnega slovenskega avtomobila. Gospodarno hibridno tehnologijo, ki je na voljo že vse od leta 1901, le da se še zmeraj preredko implementira. Obvladljive dimenzije, čeprav smo še Slovenci vedno mnenja, da lahko športne terence brez težav spravimo v parkirišča z dimenzijami po standardu iz leta 1970. In dostopnost. Hibridizacija je dobrega tisočaka dražja od bencinske klasike, a z njo pride fina vozna izkušnja. Le pozabiti ne smemo na te prikupne male avtomobile.