Meta Černoga, novinarka

V zdravstvu delajo ljudje in vsak človek, ki dela, kdaj naredi tudi kaj narobe, ampak posledice so seveda različne.
Svojci, ki menijo, da so se pri njihovih pokojnih zgodile napake, bi morali biti deležni pozornosti in primerne obravnave, a jih pogosto zato, ker so »tečni« in hočejo vse informacije o svojem pokojnem svojcu, na hitro ali celo grobo odpravijo. Terjajo odgovore, vendar je pot do njih izredno dolga in mučna, saj mora biti človek malodane izvedenec medicinske stroke, da lahko raziskuje, kaj je šlo v procesu zdravljenja narobe. Pristojne inštitucije mu pri tem ne pomagajo kaj dosti, izvedenci in odvetniki pa so izredno dragi.

V severnih državah, kjer imajo sistem varnosti veliko bolje urejen, imajo institut nekrivdne odškodnine, kar pomeni, da je vsak pacient, ki je doživel škodljivi dogodek, upravičen do odškodnine. To se uredi tako, da v šestih mesecih ugotovijo, kaj se je zgodilo, potem je na voljo sklad, iz katerega dobi pacient (oziroma svojci) odškodnino. Poleg tega je tu še dolžnost, da mora tista ustanova, v kateri se je to zgodilo, sistem urediti tako, da se kaj takšnega ne bo nikoli več zgodilo. To je zelo pomembno, saj gre za učenje iz napak, ne pa za pribijanje na križ.

Napake je mogoče v veliki meri preprečiti, če je sistem za varnost pacientov urejen. Mi ga žal še nimamo. Sredi marca bo začel veljati zakon, v okviru katerega bo vzpostavljena javna agencija za kakovost v zdravstvu, ki bo kot neodvisen organ skrbela za upravljanje kakovosti in varnosti v zdravstvenem sistemu. Tam se bodo od zdaj naprej reševale in obravnavale zdravstvene napake. A dosedanje izkušnje različnih agencij, ki so jih ustanavljali že na različnih področjih, in ni jih malo, kažejo, da so bolj kot ne brezzobi tigri.

Nedeljski dnevnik