MESTA: Trgovine v soseskah so prostori skupnosti

Gostota storitev, majhne trgovine na vogalih in občutek, da je vse na dosegu, so za zunanje opazovalce še vedno primerjalne prednosti Trsta. A tisti, ki v mestu živimo ali vsaj že več let zahajamo tudi v četrti zunaj centra, vemo, da se dogajajo velike spremembe. Zlasti v obrobnih četrtih, kjer utripa srce mesta in kjer živi največ ljudi, vedno bolj prevladujejo kovinske rolete in obvestila o prodaji prostorov, ki počasi bledijo.

Da ne gre le za subjektiven občutek, potrjujejo podatki, ki jih je letos objavila stanovska organizacija Confcommercio. Od leta 2012 je v Trstu izginilo več kot 600 trgovin, kar je okoli tretjina vseh prodajaln v mestu. Pri tem je skoraj 90 odstotkov vseh zaprtih izložb v soseskah, kot so Rojan, Sveti Jakob ali Sveti Ivan, ter v okoliških vaseh. Najbolj je upadlo število trgovin z oblačili in obutvijo, zaprlo pa se je tudi več kot 70 kioskov, ki so v soseskah pogosto spontane informacijske točke.

Razlogov za upad je več in so sistemski. Na eni strani je krivec nedvomno vzpon spletne trgovine, na drugi strani pa vzpon velikih nakupovalnih središč, navezanih na avtomobilski promet. A Trst se spopada tudi s krizo generacijskega prenosa. Številne trgovine, ki so bile desetletja hrbtenica sosesk, se zapirajo preprosto zato, ker lastniki odhajajo v pokoj, naslednikov, ki bi bili pripravljeni prevzeti tveganje ob visokih najemninah in stroških energije, pa ni.

V obrobnih četrtih se tako nove trgovine skoraj ne odpirajo več. Prostori ostajajo prazni ali pa se spremenijo v zasebne garaže, kar ulico dokončno oropa življenja. Ko imamo namesto pekarne, trafike ali trgovine z oblačili le niz zaprtih garažnih vrat, nismo izgubili le storitev, temveč tudi varnost in družbeni nadzor. Trgovec ni bil le prodajalec. Bil je skrbnik soseske, ki je opazil, da starejša soseda potrebuje pomoč, s svojo izložbo pa je osvetljeval pot pešcem.

Medtem ko trgovine v soseskah hirajo, nakupovalna središča ohranjajo ali celo povečujejo prodajne površine. A tudi znotraj tega sektorja nastajajo strukturni premiki. Mestni središči, kot sta Giulia in Torri d’Europa, sta izgubili svoj nekdanji prestiž in spremenili značaj v sosedska centra, medtem ko močno rastejo oddaljeni velikani, predvsem Montedoro, ki polovico kupcev dobi iz Slovenije in Hrvaške. Zgodba zase je središče mesta. Število zaprtih trgovin tam ni kritično, se je pa drastično spremenila njihova vsebina. Namesto klasičnih trgovin, ki bi služile Tržačanom, se odpirajo lokali, restavracije in prodajalne, namenjene pretežno turistom.

Občina in gospodarska združenja ne sedijo križem rok. Vzpostavljena so bila trgovska okrožja, prek katerih se usmerjajo sredstva v izboljšanje urbane opreme in razsvetljave, organizacijo lokalnih dogodkov in promocijskih kampanj ali v subvencije za obnovo izložb in notranjosti trgovin. Občina ponuja tudi davčne olajšave za tiste, ki ohranjajo dejavnost, ter mentorstva za mlade podjetnike. Vendar so ti ukrepi ob trenutnem tempu zapiranja pogosto le obliž na globoko rano.

Če želimo ohraniti vitalnost Trsta, moramo na novo opredeliti vlogo trgovine. Ta ne more biti več le prostor za prodajo blaga, saj jo v tem Amazon vedno premaga. Postati mora prostor skupnosti. Občina mora olajšati enotna dovoljenja, da bi bil lokal lahko hkrati pekarna, kavarna, prostor za dvig poštnih paketov, knjižnica in prostor za sodelo. Takšni »hibridni centri« delijo stroške in povečujejo obisk. Drugi ukrep je aktivno upravljanje pritličij. Trst mora omejiti spremembe lokalov v garaže, potrebuje pa tudi javni sklad, ki bi po vzoru Dunaja ali francoskih mest odkupoval prazne prostore v kritičnih četrtih in jih po netržnih cenah oddajal za dejavnosti, ki jih soseska potrebuje. Trgovce bi lahko vključili tudi v socialne programe mesta. V zameno za davčne ugodnosti bi jim lahko priznali vlogo skrbnikov soseske, ki spremljajo stanje starejših občanov ali skrbijo za varnost ulic.

Peš dostopnost storitev je primerjalna prednost Trsta, ki jo moramo ohraniti in okrepiti, a je trenutno resno ogrožena. Potrebujemo nove, drzne pristope, ki bodo gradili na človeškem stiku. Rešitev ni v boju proti digitalizaciji, ampak v tistem, česar se ne da digitalizirati: v skupnosti.