Meloni si prizadeva omejiti aktivistično sodstvo, opozicija prestrašena nad izgubo vpliva

Italijanska premierka Giorgia Meloni odločno posega v pravosodni sistem, da bi omejila moč aktivističnih sodnikov, ki pogosto delujejo kot politični akterji. Ta poteza je prestrašila opozicijo, ki jo obtožuje poskusov “postavljanja vlade nad zakone in ustavo” – čeprav reforme le zmerno uravnotežijo sodno samoupravo in bodo potrjene na referendumu.

Vlada Giorgie Meloni je zdaj tretja najdaljša v povojni Italiji, z anketo podpore okoli 30 odstotkov za Bratje Italije. V državi, kjer premierji v povprečju zdržijo slabo leto, je to dosežek, ki ga je Meloni zagotovila s pametnim pomirjanjem zmernih zaveznikov in bruseljskih institucij. Hkrati je tiho krepila konservativne vrednote in temelje za nacionalno suverenost.

Zdaj, ko je trdno na oblasti, Meloni uvaja ključne reforme. Med njimi izstopa preoblikovanje sodstva: senat je sprejel zakon, ki tožilcem in sodnikom prepoveduje menjavo vlog, razdeli samonadzorni svet na polovico in uvaja naključni izbor članov namesto volitev, ki omogočajo lobiranje aktivističnih sodnikov. Opozicija je besna in govori o napadu na ustavo, a reforma je skromna – sodniki ohranijo večino moči, končno besedo pa bo imel narod na referendumu januarja. Zakaj torej panika? Ker razbije establišmentarski monopol nad sodstvom, ki ga populisti po Evropi že dolgo izzivajo.

Aktivistično sodstvo ni samo italijanska težava – po vsej Evropi sodniki delujejo kot politični akterji in blokirajo izvoljene “populiste”, kar pojasnjuje paniko opozicije pred Melonijevo reformo. V Avstriji je sodstvo preganjalo Sebastiana Kurza, medijem razkrivalo njegove zasebne podatke in ga izrinilo iz politike brez sodbe. V Romuniji je ustavno sodišče nacionalistu prepovedalo kandidaturo pod izgovorom, da volivci niso dovolj obveščeni, čeprav so jih imeli dovolj, da bi glasovali zanj. V Nemčiji so poslanca AfD kazensko preganjali, ker je javno omenil statistiko o skupinskih posilstvih afganistanskih migrantov, namesto da bi preverili podatke, pa so odhajajoči politiki spremenili zakon in tako „zaščitili“ sodstvo pred morebitno novo vlado.

Na Poljskem je konservativna stranka PiS imenovala sodnike, ki jih je opozicija označila za “politične” in ko so ti prepovedali večino splavov, jih je nova vlada Donalda Tuska preprosto ignorirala kot aktivistične. Takšna dvojna merila niso omejena na Poljsko – establišmentaristi povsod, vključno z Združenimi državami, sodnike vidijo kot neodvisne in nepolitične, dokler ne odločajo proti njim, takrat pa postanejo grožnja demokraciji. Establišmentaristi, kot Tusk, vedno imenujejo sodnike, ki podpirajo njihovo progresivno agendo.

Jeza nad Melonijevo reformo je zato velika, ker razbija monopol establišmenta nad sodstvom. V preteklosti so sodniki služili kot varovalo – ko so “populisti” za kratek čas prevzeli oblast, so jih blokirali, dokler se establišment ni vrnil. Lani je razkritje, da je italijanski sodnik Meloni označil za „nevarno“ brez preiskave, razkrilo, kako politični so tako imenovani neodvisni sodniki.

Cilj reforme je preprečiti, da sodniki postanejo neizvoljeni vladarji, kot v ZDA, kjer okrožni sodnik odloča za celo državo, ali v Braziliji, kjer Alexandre de Moraes cenzurira in zapira politike. Melonijeva reforma ni napad na neodvisnost, temveč obramba demokracije, poroča Brussels Signal.

A.H.