Medi(n)teran: Žižola

Širom Slovenije je veliko takih, ki niso nikdar slišali za žižolo, saj jo najdemo zgolj v slovenski Istri. Gre za trnat grm ali drevo z istoimenskim rdečkastim in gubastim sadežem, ki spominja na datelj. Ziziphus zizyphus sicer prihaja iz severne Kitajske, a zelo dobro uspeva tudi na Sredozemlju.

Rastlino prepoznamo po navzdol upognjenih trnastih vejah, s podolgovatimi in bleščečimi listi. Posebnost žižole je ta, da lahko zraste v višino kar deset metrov. Drevo je zelo trpežno, saj lahko prenese temperaturo do -25 stopinj Celzija, hkrati pa je odporno proti raznim boleznim in suši. Navadni čičmak (drugo ime za žižolo) cveti od maja do avgusta, cvetovi pa so majhni in rumeni. Plodovi so jajčasti in podolgovati, zeleno barvo pa septembra spremenijo v rjavo-rdečkasto, kakršna je tudi barva debla.

Sam sadež vsebuje več vitamina C kot limona, hkrati pa vsebuje številne minerale – kalij, magnezij, kalcij, fosfor, železo in ostale. Žižolo se uživa takrat, ko postane mehkejša in dovolj rjava. Uporablja se jo tudi za številne zdravilne namene, zlasti pri težavah s prebavo, saj je zaradi vlaknin naravni laksativ. Pomaga tudi pri izboljšanju spanja, pomirjuje živčni sistem in zmanjšuje anksioznost. Nekoč so jo uporabljali tudi pri prehladih, razkuževanju ter zniževanju krvnega tlaka.

Največkrat si ljudje privoščijo svežo žižolo, priljubljena pa je tudi posušena, ki spominja na datelj. Sam okus je nekoliko podoben jabolku, zato iz nje delajo marmelade, sirupe ter žganje, kamor sadež tudi vložijo. V Italiji je priljubljen sladek liker »brodo di giuggole«, v kitajski medicini pa so liste, skorjo in sadje uporabljali tudi za čaj in zdravila. V kulinariki se lahko žižolo doda tudi tortam, pudingom, sladoledom in muffinom, medtem ko jo priznani kuharji dodajajo tudi slanim jedem, kot so rižota z žižolo in oreščki, nadev za piščanca ali celo kisli omaki.

Andraž Velkavrh