Medi(n)teran: Zelenec, smaragdni prebivalec istrskih suhozidov

Med kamni, nizkim grmičevjem in sončnimi robovi istrskih poti se lahko skriva žival, ki jo zaradi njene barve zlahka spregledamo ali pa jo opazimo šele, ko bliskovito izgine med rastlinjem. Zelenec je eden večjih kuščarjev pri nas, njegov živahno zelen videz pa se lepo ujema s pokrajino, v kateri se prepletajo kamen, zemlja in sredozemsko rastlinje. Čeprav ni značilen samo za Istro, je tudi del njene naravne pestrosti.

Odraslega zelenca prepoznamo po krepkem telesu, dolgem repu in pretežno zeleni obarvanosti. Skupaj z repom lahko doseže več kot 40 centimetrov, zaradi česar je precej večji od kuščarjev, ki jih pogosto srečujemo na zidovih hiš. Samci imajo v obdobju parjenja pogosto izrazito modro obarvano grlo, ki še poudari njihov nenavadni videz. Mlajši osebki in samice so lahko manj živahnih barv, pogosto tudi s svetlimi vzdolžnimi progami.

Zelenec ima rad toploto in sonce, vendar potrebuje tudi dovolj skrivališč. Najdemo ga na prisojnih travnikih, ob gozdnih robovih, med grmovjem, v mejicah in ob robovih vinogradov. Takšna okolja so značilna tudi za številne dele slovenske Istre, kjer se odprte površine izmenjujejo s kamnitimi pobočji in zaraščajočimi se zemljišči. Starejši podatki o najdbah na območju današnje Mestne občine Koper vključujejo tudi okolico Hrastovelj, Ospa, Gračišča in Rižane. Ti zapisi pričajo o njegovem preteklem pojavljanju na tem območju, ne potrjujejo pa nujno njegove današnje prisotnosti na vseh navedenih lokacijah.

Čeprav je videti, kot da bi se brezskrbno nastavljal soncu, je zelenec previden in hiter. Ob nevarnosti se umakne v gosto rastlinje ali drugo zavetje, zato ga pogosto prej zaslišimo, ko se požene skozi suho listje, kot pa si ga uspemo dobro ogledati. Sončenje mu pomaga uravnavati telesno temperaturo, saj je tako kot drugi plazilci odvisen od toplote okolja. Najdejavnejši je v toplejšem delu leta, ko ima na voljo dovolj hrane in ugodne razmere za razmnoževanje.

Njegov jedilnik je raznovrsten. Hrani se predvsem z žuželkami in drugimi nevretenčarji, pleni pa lahko tudi manjše kuščarje in druge drobne živali. Tako sodeluje v prehranjevalnih odnosih, ki povezujejo številne prebivalce istrske krajine. Čeprav ga človek morda opazi predvsem zaradi nenavadne velikosti in barve, je tudi on del kompleksnega ekosistema, v katerem ima vsaka vrsta svojo vlogo.

Zelenčeva zgodba je zanimiva tudi zaradi nekoliko zapletene znanstvene identitete. V Sloveniji se pojavljata dve zelo podobni vrsti: zelenec (Lacerta viridis) in zahodni oziroma zahodnoevropski zelenec (Lacerta bilineata). Na podlagi zunanjega videza ju praviloma ni mogoče zanesljivo razlikovati, zato je pri obravnavi starejših podatkov o razširjenosti potrebna previdnost. Tudi pri na videz dobro poznanih živalih lahko namreč šele natančnejše raziskave razkrijejo podrobnosti, ki jih s prostim očesom ne opazimo.

Istrski kamniti svet, ki se nam lahko na prvi pogled zdi skromen in negostoljuben, ponuja življenjski prostor številnim vrstam. Suhozidi, mejice, travniki in grmišča niso zgolj ostanki stare kulturne krajine, temveč lahko živalim zagotavljajo zavetje, prehranjevališča in povezave med različnimi habitati. Ko se takšna okolja odstranijo ali se njihova struktura spremeni, se spremenijo tudi razmere za njihove živalske prebivalce.

Zelenec zato ni zgolj lep kuščar, ki ga lahko srečamo na sončnem istrskem pobočju. Je tudi razlog, da se ob naslednjem sprehodu nekoliko počasneje premikamo med kamni in grmovjem. Morda ga ne bomo videli, saj je hiter in plašen, a prav v tem je del njegovega čara: istrska narava ni zanimiva samo zaradi tega, kar nam pokaže na prvi pogled, temveč tudi zaradi življenja, ki se pred nami spretno skriva.

Ana Zupan