Medi(n)teran: Mona

»Mona!« Beseda, ki jo je v Istri mogoče slišati v najrazličnejših okoliščinah. Lahko je izrečena jezno, lahko posmehljivo, lahko pa tudi povsem neškodljivo, med prijateljskim zbadljivim pogovorom. Čeprav jo danes marsikdo dojema kot eno od značilnih istrskih besed, njena zgodba sega precej dlje od meja Istre. »Mona« je namreč zanimiv primer besede, v kateri se prepletajo jezikovni stiki, narečje in spreminjanje pomena skozi čas.

Slovenski knjižni jezik besedo pozna in jo označuje kot nizko izrazje. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo razlaga kot izraz za dolgočasnega, nezavzetega oziroma nepodjetnega človeka, uporablja pa se lahko tudi kot psovka. Pravopis jo prav tako označuje kot nizko besedo za človeka. Ko torej nekomu rečemo, da je »mona«, mu praviloma ne pripisujemo ravno pretirane bistrosti ali odločnosti.

Toda od kod je beseda sploh prišla? Tu postane zgodba še bolj istrska. Marko Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju navaja, da je slovenska »mona« prevzeta iz italijanskega oziroma beneškoitalijanskega izraza »monna«. Italijanska »monna« je pomenila »gospa« in je nastala s skrajšanjem besede »madonna«, torej »moja gospa«. V beneškoitalijanskem okolju pa je beseda dobila tudi druge, precej bolj vulgarne pomene in se uporabljala kot psovka. Slovenska oblika »mona«, ki pomeni dolgočasnega človeka oziroma psovko, je tako po Snojevi razlagi del romanskega jezikovnega vpliva.

Prav tu se pokaže posebnost Istre. Ta prostor je bil skozi stoletja izrazito večjezičen, zato je bilo prehajanje besed med različnimi jeziki nekaj povsem vsakdanjega. Slovensko istrsko narečje je bilo in je še danes v stiku z istrskobeneškim narečjem, raziskave pa kažejo, da je prav ta stik pomembno vplival na njegovo besedišče. V slovenskih istrskih govorih je mogoče najti precejšnje število romanskih izposojenk, pri čemer je bil pomemben vir prav istrskobeneški govor.

Zato »mona« sicer ni izključno istrska beseda, je pa v istrskem prostoru dobila svoje mesto in značilen način uporabe. To potrjujejo tudi lokalni zapisi narečnega besedišča. V besedišču govora vasi Lopar je »mona« zapisana kot izraz za bedaka oziroma neumneža in kot zmerljivka. Takšni lokalni zapisi so dragoceni predvsem zato, ker kažejo, kako beseda dejansko živi med govorci, ne zgolj kako je razložena v knjižnem slovarju.

Pri narečnih besedah pa slovarska razlaga pogosto ne pove vsega. »Mona« je lahko žalitev, vendar je njena teža močno odvisna od okoliščin in odnosa med govorci. »Ti si mona« bo lahko izrečeno kot resna žalitev, medtem ko »Ma, mona, kaj delaš?« med prijatelji pogosto zveni predvsem kot zbadanje. Takšna raba je značilna za številne pogovorne izraze: njihov pomen ni določen samo z besedo, ampak tudi z intonacijo, odnosom med sogovorcema in okoliščinami.

Zanimivo je, da beseda ni omejena niti na slovensko Istro. Fran jo poleg SSKJ in Slovenskega pravopisa beleži tudi v Slovarju bovškega govora. V znanstvenem delu o bovškem govoru je »mona« navedena med prevzetimi romanskim izrazjem oziroma med besedami, ki so v govor prišle iz italijanskega jezikovnega prostora. To kaže, da gre za širši pojav jezikovnega stika, ne za besedo, ki bi bila geografsko omejena samo na istrski polotok.

Prav zaradi tega je »mona« zanimiva za zgodbo o Istri. Beseda sama po sebi ni velik jezikovni zaklad, vendar razkriva nekaj pomembnejšega: kako se jezik spreminja tam, kjer se srečujejo različne skupnosti. Istra je prostor, kjer so stoletja sobivali slovanski in romanski govori, zato so se besede iz enega jezika selile v drugega, se prilagajale izgovorjavi in sčasoma dobivale nove pomene. »Mona« je eden od majhnih, a zelo slikovitih ostankov tega procesa.

Danes jo lahko slišimo v povsem vsakdanjem pogovoru, pogosto brez razmišljanja o njenem izvoru. In prav v tem je njena zanimivost. Beseda, ki je nekoč prešla iz romanskega jezikovnega okolja v slovenščino, je postala tako domača, da je marsikdo niti ne občuti več kot tujek. Ko torej nekoga v Istri označimo za »mono«, ne uporabimo samo navadne žaljivke. Uporabimo besedo, v kateri se je ohranil del jezikovne zgodovine prostora, kjer so se stoletja srečevali različni jeziki, ljudje in kulture.

Ana Zupan