Medi(n)teran: Kresniki

Kresniki sodijo med najbolj skrivnostne like slovanskega ljudskega izročila, njihova sled pa je močno zaznavna tudi v Istri. Gre za mitološke figure, ki jih ljudska pripoved ne razume kot oddaljena nadnaravna bitja, temveč kot ljudi iz mesa in krvi, obdarjene s posebnimi sposobnostmi. V istrskem prostoru so kresniki dolgo veljali za varuhe skupnosti, predvsem polj in letine, njihova vloga pa je bila tesno povezana z naravnimi pojavi, kot so nevihte, toča in suša.

Po ljudskem verovanju se kresnik ni mogel postati vsak. Kresnik naj bi se rodil z znamenjem, najpogosteje z zobmi ali z ovojnico, tako imenovano srajčko, kar je v tradicionalni miselnosti pomenilo izbranost. Podnevi je kresnik živel povsem običajno življenje, ponoči pa naj bi njegova duša zapuščala telo in se v živalski ali svetlobni podobi bojevala z nasprotnimi silami. Te sile so bile pogosto poosebljene v drugih kresnikih ali v bitjih, ki so želela povzročiti neurje in uničiti pridelek s točo.

Etnološki zapisi iz Istre in širšega zahodnega slovenskega prostora navajajo, da so se ti boji odvijali predvsem v času poletnih neviht. Kadar je vas obšla toča, so ljudje verjeli, da njihov kresnik ni bil dovolj močan ali da je bil premagan. Če pa je neurje kraj obšlo, je to pomenilo, da je kresnik uspešno opravil svojo nalogo. Ta razlaga naravnih pojavov je bila del širšega sistema verovanj, s katerim so si ljudje poskušali razložiti nepredvidljivost narave in obenem ohraniti občutek nadzora nad lastnim okoljem.

Pomembno vlogo v kresniškem izročilu ima kresna noč, noč s 23. na 24. junij, ko so v Istri in drugod kurili kresove. Ogenj je imel zaščitno in očiščevalno funkcijo, kresniki pa so bili v ljudski zavesti tesno povezani z ognjem, soncem in rodovitnostjo. Raziskovalci poudarjajo, da ima ta figura globoke korenine v predkrščanskih slovanskih verovanjih, ki so se pozneje prepletla s krščanskimi predstavami in lokalnimi posebnostmi.

Danes kresniki niso več del živega verovanja, vendar ostajajo pomemben del nesnovne kulturne dediščine Istre. Njihova podoba se pojavlja v pripovedih, literaturi in sodobnih interpretacijah lokalne identitete. Čeprav jih sodobni človek razume predvsem kot mit, kresniki še vedno pričajo o času, ko je bila meja med naravnim in nadnaravnim zabrisana, skupnost pa je svojo varnost in prihodnost videla v nevidnem boju med silami svetlobe in teme.

Ana Zupan