Medi(n)teran: Istrsko narečje

Medi(n)teran je rubrika, v kateri vsak ponedeljek predstavimo tipične tradicionalne stvari, kulinarične dobrote, živali, rastline, običaje in naravne znamenitosti, ki veljajo za Istro. Tokrat se bomo dotaknili istrskega narečja, ki ima samo po sebi veliko drugačnih in zanimivih različic. Ne gre zgolj za način govora, temveč nosilec identitete, ki povezuje prostor, ljudi in zgodovino Istre. Nastajalo je stoletja na stičišču različnih kultur – slovanske, romanske in beneške, zato je danes eno najbolj prepoznavnih in posebnih jezikovnih oblik na tem območju. Tradicionalno se ga uporablja v družinskem okolju, pri delu na polju, v gostilnah in med sosedi. Dolgo je veljalo za manj vredno v primerjavi s knjižnim jezikom, danes pa se ga vse bolj ceni kot kulturna dediščina. Pomembno vlogo pri njegovem ohranjanju imajo tudi ljudska glasbila, pesniki, pisatelji ter sodobni glasbeniki, ki narečje vključujejo v besedila.

Zgodovina jezikoslovja nas uči, da sega tradicija istrskega jezika najverjetneje v 7. stoletje. Istrani slovanskih korenin so takrat namreč začeli aktivneje uporabljati istrskoslovensko narečje, ki se kot del primorske narečne skupine danes deli na rižanski in šavrinski govor. Govora imata podoben besedni zaklad, z veliko italijanskimi besedami in romanskimi izposojenkami, saj je bil vpliv dandanašnjih zahodnih sosedov precej velik in neizbežen, poleg tega pa imata samo eno kvantiteto naglašenih samoglasnikov. Tudi zato imajo Slovenci iz drugih krajev številne težave z razumevanjem istrskega dialekta. Oba govora sicer temeljita na značilnostih dolenjskega in primorskega narečja, saj pri spreganju glagolov ne izražata dvojine. Dolenjsko-notranjski izvor šavrinskega govora se kaže v šavrinskem ẹ. Hkrati temelji na mešanju slovenskih, srbskih in hrvaških narečnih prvin, v povezavi z uskoško poselitvijo Istre v 16. in 17. stoletju. Od rižanskega se loči zlasti po tem, da ima v dolgih naglašenih zlogih večinoma same enoglasnike (monoftonge), ki so znotraj šavrinskega govora prevladali na območju Pomjana, Krkavč, Kort, Nove vasi, Sočerge, Rakitovca in okolici. Meje istrskega narečja sicer ni mogoče natančno zarisati, a lahko predvidevamo, da le-ta poteka po navidezni črti od Miljskega zaliva, prek Kozine, Podgorja, Rakitovca na severovzhodu ter do slovensko-hrvaške meje na jugu. Rižanski govor se uporablja do črte Koper-Marezige-Zazid, južno od te ločnice pa se govori šavrinsko.

V hrvaškem delu Istre je še naprej moč slišati čakavščino (prisotna tudi v Dalmaciji), ki je prepletena z močnimi vplivi italijanščine, furlanščine in nemščine. Prav zato je istrski govor mehkejši, melodičen in pogosto zelo slikovit (ča-kaj, fritaja-jajčna omleta, škuro-temno, kampanja-podeželje, nona in nono-babica in dedek). Ena od posebnosti tega narečja je tudi ta, da se razlikuje na zelo kratkih razdaljah, vsaka vas pa ima svoje besede, izgovorjave in poudarke. To kaže na močno lokalno pripadnost in dolgo zgodovino zaprtih, samozadostnih skupnosti. Materni jezik večine pripadnikov avtohtone italijanske narodne skupnosti v Istri (v slovenskih obmorskih naseljih in v njihovem neposrednem zaledju) je istrobeneščina, ki se govori že od časov Beneške republike, ko se je tu govorilo »Linguo franco«. Istrsko beneško narečje je po koncu druge svetovne vojne in ukinitve ter delitve Svobodnega tržaškega ozemlja, z množičnim izseljevanjem mestnega italijanskega prebivalstva, v Istri izgubilo kar 90 odstotkov svojih govorcev, a je bilo leta 2021 vpisano v uradni Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Čeprav istrsko narečje še vedno živi, ga mlajše generacije uporabljajo zelo malo, zato je zapisovanje, poučevanje in vključevanje v kulturo izjemno pomembno – ne kot nostalgija, marveč kot živa dediščina.

Andraž Velkavrh