Medi(n)teran: Istrska šterna

Prav veliko ljudi po Sloveniji najbrž ne pozna izraza šterna, ki pa je bil v slovenski Istri nekoč še kako pogost. Gre za kamnite vodnjake oziroma cisterne, ki so zbirali deževnico, saj je bila voda na tem območju v sušnih obdobjih dragocena dobrina, brez katerih si življenja preprosto ni bilo mogoče zamisliti. O njeni nujnosti priča tudi dejstvo, da je bila običajno tako pomembna kot hiša sama. Danes jo marsikje opazimo zlasti kot zanimiv arhitekturni detajl, okras dvorišča ali spomin na preteklost. A istrska šterna je bila nekoč veliko več kot samo to, saj je bila vir življenja.

Istra je dežela nasprotij, saj je poleti sonce neusmiljeno, zemlja suha, vode na površju pa je malo. Prav zato je bilo zbiranje vsake kaplje dežja skozi stoletja nuja in hkrati prava mala umetnost. Ljudje so se morali prilagoditi naravi in najti način, kako shraniti vodo za dolge in suhe mesece. In tako je nastala šterna, ki je bila praviloma podzemni zbiralnik, pogosto zgrajen iz kamna in ometan z vodotesnim materialom. Deževnica s streh se je po žlebovih stekala v zbiralnik, kjer je čakala na uporabo. Nad njim je bil navadno kamnit vodnjak z značilno odprtino in pokrovom, ponekod pa tudi okrasno oblikovanim nastavkom. Voda iz notranjosti šterne ni bila namenjena le pitju, marveč so z njo tudi kuhali, prali, napajali živino, zalivali vrtove in opravljali vsakodnevna gospodinjska opravila. Ko je bilo sušno obdobje daljše od pričakovanega, je bilo treba z vodo ravnati še posebej previdno, zato je šterna določala tudi ritem vsakdanjega življenja. Slednja ni bila zgolj tehnična rešitev, temveč tudi del istrske estetike, saj so ji kamnoseki namenjali veliko pozornosti. Na nekaterih šternah tako najdemo letnice, inicialke ali druge podrobnosti, ki nam danes pomagajo pripovedovati zgodbe o ljudeh in družinah, ki so tam bivali.

Istrska šterna je tako dandanes več kot le star vodnjak, saj je spomenik iznajdljivosti, potrpežljivosti in spoštovanja do vode, hkrati pa del arhitekture ter spomina. Starejši ljudje pa radi poudarjajo, da velja tudi za tiho zgodbo nekdanjega življenja v Istri in časa, ko je dež pomenil zalogo za prihodnje dni, vsaka kaplja pa nekaj, česar ni bilo mogoče jemati za samoumevno.

Andraž Velkavrh