Medi(n)teran: Figa

Morje, oljke, vino, sol, teran… Vse to so stvari, na katere pomislimo ob besedi Istra. Med rastlinami, ki so skozi stoletja oblikovale omenjeno krajino in življenje njenih prebivalcev, pa ima posebno mesto tudi figa. Skromna, trpežna in nezahtevna je bila nekoč skoraj pri vsaki hiši, njeni sladki plodovi pa so bili pomemben del poletne in pozneje tudi zimske shrambe.

Figa je ena od rastlin, ki najbolje ponazarjajo sredozemski značaj Istre. Dobro prenaša sušo in vročino, rada ima sonce, njene korenine pa se znajdejo tudi v skromnejših tleh. Prav zato ni nič nenavadnega, da jo srečamo ob kamnitih zidovih, na robovih njiv, v vinogradih in vrtovih. Včasih raste skoraj neopazno, dokler se poleti na njenih vejah ne pojavijo značilni sladki plodovi.

V slovenski Istri so skozi čas vzgojili oziroma ohranili več različnih tipov in sort fig. Med njimi je tudi miljska figa, ki je ime dobila po Miljah, ter bela petrovka, ena bolj znanih zgodnjih sort. Razlike med figami niso zgolj v barvi lupine – nekatere so zelene ali vijoličaste, druge skoraj črne – temveč tudi v času zorenja, velikosti, okusu in primernosti za sušenje. Dodati velja, da na tem območju poznamo tudi črne fige, petrovke in zelene oziroma istrske fige.

Fige niso bile pomembne samo kot svež sadež, saj so jih običajno tudi sušili in tako ohranili njihov sladki okus tudi v hladnejših mesecih. Suhe so bile namreč priročen prigrizek, pogosto pa so našle svoje mesto tudi v različnih domačih jedeh. Iz njih so pripravljali marmelade, namaze in druge sladke dobrote.

Sladek sadež ima posebno mesto tudi v spominu. Za marsikoga je okus zrele fige povezan s poletjem, počitnicami, starim vrtom ali drevesom, ki je raslo ob hiši. Morda je prav v tem njena posebnost. Oljka je postala prepoznaven simbol Istre, trta je dala ime številnim vinom, figa pa je pogosto ostala nekoliko v ozadju. Pa vendar je že stoletja tam – na sončnih pobočjih, ob kamnitih zidovih in v vrtovih istrskih hiš. In ko poleti pod figovim drevesom utrgamo zrel, saldek plod, za trenutek dobimo okus Istre, kot so jo poznale generacije pred nami.

Andraž Velkavrh