Medi(n)teran: Boškarin

V Istri se lahko pohvalijo s številnimi unikatnimi stvarmi, med katere zagotovo spada tudi boškarin. Gre za avtohtono istrsko dolgorogo pasmo domačega goveda, ki je bila na tem območju nekoč najbolj razširjena, po drugi svetovni vojni pa je s pojavom strojne mehanizacije in traktorjev žival skoraj povsem izumrla. Pred tem so jo namreč uporabljali kot delovno žival za oranje njiv, vleko plugov, bran in težkih vozov, za prevoz tovora (lesa, kamna, pridelkov), ter v vinogradništvu in oljkarstvu, hkrati pa je zagotavljala prebivalcem mleko in meso.

Predniki boškarina so bila zdaj že izumrla divja evropska goveda oziroma pragoveda, katerih fosilni ostanki pričajo o obstoju starodavnega prednika v Istri že med ledeno dobo. Slednje se je ohranilo do konca kamene ali celo železne dobe in je predstavljalo eno najpomembnejših lovnih živali prebivalcev Istre. Na današnjem istrskem govedu so do začetka 20. stoletja opravili številne teste oplojevanja z nekaterimi italijanskimi pasmami (zlasti maremmana in romagnola), a se je izkazalo da imajo križanci slabše lastnosti kot izvorno govedo, zato so od leta 1931 boškarine gojili samo še v čisti pasmi. To je dokaz o visoki starosti te pasme, ki jo štejejo kot samostojno. Je pozno zrela, saj spolno zrelost doseže v starosti med 6. in 7. leti, odlikuje pa jo dolga življenjska doba, saj se za delo in razmnoževanje lahko uporabljajo do 20 let. Žival je zelo močna, saj so jo nekdaj uporabljali za oranje in vprego v vozove. Številke kažejo, da je njena povprečna teža 1200 kilogramov, medtem ko je višina vihra ocenjena na približno 150 centimetrov. Poznana je tudi po glavi klinastega izgleda (široka v predelu čela in zožena proti gobcu), z dvema izrastkoma oziroma dolgima rogovoma na njej. Teleta se skotijo rdečkastorjave barve in potem spremenijo v svetlo sivo oziroma belo barvo, ki ponekod prehaja v temnejše nianse. S slednjimi se tudi lažje prepozna spol, saj so temnejši ponavadi samci. Boškarin je grobe konstitucije, pozno zrelo in zelo dobro prilagojeno na skromne prehranske ter spremenljive vremenske razmere. Idealen je za sredozemsko okolje, saj odlično prenaša vročino, sušo in skromno hrano. Po značaju slovi po svoji delovni sposobnosti, dobrovoljnosti, vztrajnosti, umirjenosti in poslušnosti. Vse te lastnosti so odraz stoletne reje goveda kot delovne živali s skromnimi potrebami po krmi. Čeprav je bilo okrog leta 1990 samo še 100 primerkov te pasme, pa se je število le-teh v zadnjem obdobju, zahvaljujoč programom zaščite, rejskim združenjem in interesu gastronomije, znova precej povečalo, zato pasma pridobiva na prepoznavnosti. Leta 2012 so recimo z uvozom desetih brejih plemenskih telic iz južne Italije poskrbeli za matično čredo in ponovno razširitev po istrskem območju. Dodati velja, da je bil med prvimi rejci takrat tudi koprski rezervat Škocjanski zatok.

Kot pri ostalih govedih se v gastronomiji zelo ceni njegovo meso, ki je nekoliko temnejše, bolj polnega okusa ter pogosto zorjeno, kar poudari aromo. Poleg klobasic, salam, steakov in golaža, je zelo poznan predvsem boškarinov carpaccio. Zgodovinski pomen živali velikokrat prikazujejo in izpostavljajo tudi z upodabljanjem na različnih lokalnih logotipih, prireditvah, blagovnih znamkah in promocijskih materialih o Istri. Stari sogovorniki, ki so nekoč žival uporabljali pri težkih domačih opravilih. poudarjajo, da je boškarin še danes živi simbol istrske dediščine, ki povezuje tradicijo s sodobnim načinom življenja, hkrati pa je njegova zgodba dokaz, da lahko s skrbjo in predanostjo ohranimo dragocene pasme ter z njimi tudi del kulturne dediščine Slovenske Istre.

Andraž Velkavrh