Medi(n)teran: Batana

Vroči dnevi in visoke temperature krepko nakazujejo na to, da je v slovensko Istro že močno zakorakalo poletje. V ta namen bomo tokratni Medi(n)teran posvetili enemu od najbolj prepoznavnih tradicionalnih plovil severnega Jadrana in pomembnemu delu pomorske dediščine Istre, predvsem njeni zahodni obali. Govorimo, seveda, o batani.

Ime naj bi čoln dobil po italijanskem glagolu battere, ki pomeni udarjati oziroma tolči, saj prav njegovo ravno dno pri plovbi po valovih udarja ob morsko gladino. Batana je sicer lesena in dolga med 4 in 8 metri, zaradi majhnega ugreza pa je bila idealna za plitvo obalo, lagune in pristanišča. Prvotno so jo poganjala vesla, kasneje pa tudi latinsko jadro (trikotno,značilno za Sredozemlje), danes pa imajo številne batane tudi manjši izvenkrmni motor. Nekoč je veljala predvsem kot delovni čoln, saj so z njo ribiči odhajali na ribolov, družine so prevažale ljudi in tovor med obalnimi kraji, uporabljali pa so jo tudi za nabiranje školjk in prevoz mrež. Plovilo ni tako nikoli veljalo za prestižno prevozno sredstvo, marveč preprost čoln, ki so ga lokalni mojstri pogosto izdelali sami iz lesa, najpogosteje hrasta in bora. Omeniti velja, da jo je bilo zaradi enostavne zasnove razmeroma lahko popravljati.

Batana je bila sicer najtesneje povezana z Rovinjem, kjer še dandanes deluje skupnost, ki ohranja tradicijo gradnje in uporabe plovila, ki je bil nekoč simbol načina življenja ob morju. V tem hrvaškem mestecu vsako leto pripravljajo tudi večere, ko batane zaplujejo po pristanišču ob spremljavi tradicionalne glasbe. Pred natanko 10 leti je bila rovinjska tradicija batane vključena v UNESCO kot primer dobre prakse varovanja nesnovne kulturne dediščine. To priznanje ne velja samo za plovilo, marveč za celoten sistem znanja, spretnosti in družbenih običajev, povezanih z batano.

Batana še naprej predstavlja simbol Istre, pa ne zato, ker bi bila največja ali najlepša med barkami, ampak zato, ker pripoveduje zgodbo o ljudeh, ki so znali živeti z morjem. O ribičih, ki so vstajali pred soncem, o ladjedelcih, ki so vsak kos lesa oblikovali z občutkom, in o družinah, ki so v preprostem lesenem čolnu videle zanesljivega spremljevalca vsakdana. Dokler bodo po istrskih pristaniščih plule batane, bo živ tudi del pomorske duše Istre.

Andraž Velkavrh